Nekaj dobrih misli in napotkov vsem dobromislečim v deželi – ne glede na jezik, organizacijo in usmerjenost – kot predlog, kako preseči zastarele in ovirajoče blokade pri delu in razmišljanju.
-Če bi imeli v časopisih v nemškem jeziku povzetke v domači slovenščini (in nič ne bi škodilo, še v jezikih prišlekov z drugih koncev sveta);
– če bi v slovensko napisanih medijih bili povzetki v nemščini (in nič ne bi škodilo, še v jezikih prišlekov z drugih koncev sveta);
– če bi glavna poročila na Koroškem bila slovensko podnaslovljena (in nič ne bi škodilo, če bi bil teletekst še v jezikih prišlekov z drugih koncev sveta);
– če bi bila nedeljska slovenska oddaja na Koroškem podnaslovljena v nemškem jeziku (in nič ne bi škodilo, če bi bil teletekst še v jezikih prišlekov z drugih koncev sveta);
– če bi se vsak posameznik v socialnih medijih izražal dvo- in večjezično;
– če bi bilo v vsakodnevnem političnem delovanju za politike in funkcionarje samoumevno, da si občine dovolijo postaviti nadaljnje dvojezične table, saj zakoni to dovoljujejo, treba je samo volje, vztrajnosti in demokratičnega prepričanja (dva, trije primeri so zgovorni zase);
– če bi uradne objave itn. samoumevno uporabljale oba domača jezika in dvojezičnost pri imenih, ustanovah itn. (in nič ne bi škodilo, če bi se v primerni obliki uporabljali še jeziki prišlekov z drugih koncev sveta);
– če bi večjezičnost iskali z odprtimi očmi in ne v strahu škilili, kako bi se ji ognili;
– če bi prišlekom med delovnim časom omogočili, da se naučijo slovensko in nemško, in jih podprli, da uporabljajo lastni jezik še naprej in ga ne zatajijo;
– če bi sindikati, partijske organizacije, delavska, kmečka in gospodarska zbornica, mladinske, cerkvene in kulturne organizacije opravljale svojo dejavnost v obeh domačih jezikih, tako da predstavljajo svojo dejavnost in programe na spletnih straneh in v tiskani obliki (in nič ne bi škodilo, v primerni obliki še v jezikih prišlekov z drugih koncev sveta);
– če bi dežela končno namenila posebna sredstva za izdajanje slovenske literature, česar od leta 1945 do danes nimamo, in bi tako javno podčrtala samoumevnost uporabe kateregakoli jezika in bi zavrla ksenofobičnost družbe; (in nič ne bi škodil premislek, kako v tem smislu zadovoljiti tudi potrebo po uporabi jezikov prišlekov z drugih koncev sveta);
– če bi se odpovedali spomenikom, ki slavijo napake ali zablode preteklosti in bi se spomnili tistih dejavnosti in ljudi, ki so v nečloveških razmerah kot odrinjenci služili za vzor in nosili glavo pokonci, kot so to počeli vsi izseljenci, uporniki v hosti, velikokrat proti svoji volji, v preteklosti sežigane kot čarovnice, vsi zaradi veroizpovedi preganjani protestanti, bukovniki in samouki;
– če bi se spomnili tistih, ki so vsak dan po vaseh gojili sožitje in so dostikrat bili potisnjeni v molčečnost;
– če bi v domačih jedeh našli sorodstvo receptur naših prednikov in domačinov, ki so v jedeh na žlico in v redkih prazničnih jedeh z domišljijo združili vse bogastvo ljudi okoli njih in bogastvo lastne kulture;
– če bi prav takšen duh bil tudi odlikovan s kakšno kulturno nagrado, kakršne imamo za vse mogoče, od dizajna do sponzorstva, ne pa tudi za medsebojna spoznavanja in za sožitje;
– če bi se v takšnem duhu srečevali in drug od drugega pridobili jezikovno kompetenco medsebojne komunikacije.
Tako življenje je možno! To zmoremo!
Das zu leben ist möglich! Das schaff’ma schon!
