»Hausverstand« in ADP 

Rudi Vouk v letos objavljeni knjigi »70 let člen 7« pride do zaključka: »Brez člena 7 bi bili koroški Slovenci že zdavnaj samo še folklorna skupina. Ta nevarnost je ta čas večja kot kdajkoli prej, vendar v družbi, kjer se sklicujemo na vladavino prava, ostaja upanje.« Kako pa je s tem upanjem v času, ko se avstrijska družba vključno s politiki in volilci raje sklicuje na »Hausverstand«, t. i. zdravo kmečko pamet kot pa na vladavino prava ali znanost? Recimo, da ima nekdo hišo, v katero se preko noči vselijo štirje tujci, ki nimajo namena oditi, razen če se v pogodbi zaveže, da bo izpolnil vse, kar si želijo. Ko razmišlja, kako bi se jih znebil, mora upoštevati njihove želje, kakorkoli nesprejemljive se mu že zdijo, a tudi vprašanje, kdo bo po njihovem odhodu bdel nad uresničevanjem njihovih želja. Lastnik želi spet sam razpolagati s svojo hišo. Recimo še, da so štirje tujci prisegli, da se po podpisu pogodbe spet razidejo v štiri smeri neba, od koder bodo poslej bdeli nad izpolnjevanje pogodbe. Prepričan sem, da bi slehernik tako pogodbo podpisal, še posebej, če so se ti štirje tujci v letih do podpisa sprli med sabo. Po mojem je Avstrija prav tako tudi razumela Avstrijsko državno pogodbo (ADP) kot pogodbo, ki jo je treba podpisati, da bo spet mir v hiši in jo bo lahko sama po svoji presoji urejala. Avstrija, so razlagali, da je bila maja 1945 osvobojena – za razliko od Nemčije, ki je bila zasedena. A če je bila Avstrija svobodna že maja 1945, kako potem razumeti, da je za zunanjega ministra Leopolda Figla postala svobodna šele deset let kasneje? Pač tako, da je Figl v republiki videl ono hišo iz zgornje »Hausverstand« analogije, ki bo svobodna šele, ko jo tujci spet zapustijo. Resne kršitve 7. člena ADP so se bile tu že leta 1957/1958 s kampanjo proti obveznemu dvojezičnemu šolstvu na južnem Koroškem. Za izpolnjevanje ADP je v prvi vrsti odgovorna Avstrija, a nobena od pogodbenih partneric ADP, torej Britanija, Francija, Sovjetska zveza in ZDA, ni od leta 1955 do leta 1989 pri Avstriji posredovala zaradi neizpolnjevanja določb ADP. Ker se ji ni bilo treba bati sankcij, je pač Avstrija glede ADP izpolnila samo to, kar ji je bilo v interesu, recimo svoboda, suverenost, neodvisnost in meje pred anšlusom. Avstrijskim politikom in volilcem so tukajšnje manjšine sicer večinoma deseta briga, a o uveljavljanju zakonodaje o zaščiti manjšin še vedno odloča parlament. To pa nas in naše zastopnike postavlja pred nehvaležno nalogo, da bo treba za spremembe v prid manjšini mobilizirati večino avstrijske javnosti in volilcev ter se nato potruditi še za večino v dunajskem parlamentu.