Dobro je naša zasluga,vse slabo pride od zunaj?

Vstop Slovenije v Evropsko unijo je po eni strani na južni strani Karavank prinesel določeno izgubo perspektive po doseženem cilju priključitve. Če so bili državljani Slovenije poenoteni v želji po pristopu k EU, so se po realizaciji tega cilja spet izgubili v preštevanju naših in njihovih, povezanim z odnosom do 2. svetovne vojne, upora in kolaboracije. Na severni strani pa je pristop dokončno pokopal strahove, povezane s preteklimi ozemeljskimi zahtevki avstrijskih južnih sosedov. Ti strahovi so bili na pol mrtvi že ob razpadu Jugoslavije in osamosvojitvi Slovenije, dokončno pokopani pa so bili s tem, da sta se Avstrija in Slovenija znašli v isti družini narodov Unije. Mnogi nemško in slovensko govoreči sogovorniki so v preteklih letih v razmišljanju o tem, kaj vse je prispevalo k izboljšanju odnosov med narodnima skupnostima na Koroškem, navedli prav pristop Slovenije k EU. Pristop države k EU pa za njene državljane še ne pomeni nujno neodvisnega sodstva, spoštovanja človekovih pravic in svobode medijev, kakor lahko vidimo na Madžarskem pod Viktorjem Orbanom. A kratenje naštetega ne prihaja iz Bruslja, temveč je delo prav Orbanove klike, ki za vse slabo najraje krivi Bruselj in Sorosa. Pa je res vse dobro naša zasluga, vse slabo pa pride od zunaj?