Antifašizem: demokratična drža ali grožnja?

Po policijski raciji pri Peršmanu se intenzivneje pojavlja vprašanje o dojemanju antifašizma na Koroškem ter širše v Avstriji in Sloveniji. Še posebej priljubljeno enačenje antifašizma z ekstremizmom, kot da je nekaj nesprejemljivega, ogrožujočega ali protizakonitega, je zame, ki se družbeno angažiram in ki sem taboru ter raciji bila priča, to predpostavljanje nekaj zelo bolečega in obremenjujočega. Antifašizem je zame namreč osnovni demokratični princip, s katerim operiramo v družbi, princip, ki je zasidran tudi v zakonodaji in Avstrijski državni pogodbi. Taka enačenja niso samo zastrašujoča, temveč tudi nevarna glede na grožnjo avtoritarne in sovražne politike, ki se vedno bolj uveljavlja. So poskus diskreditacije kritičnih, angažiranih ljudi in med ljudmi ne krožijo slučajno – so politično motivirana in niso pravična do kompleksnosti človeškega bivanja. 

Antifašizem ni enotno organizirano gibanje. Predstavlja širok spekter posameznikov, skupin, praks, ideoloških prepričanj in moralnih odzivov na totalitarne mehanizme. Nekateri vidijo krepitev antifašizma v poklicni politiki, drugi v samoorganiziranih skupinah, ki opozarjajo na fašistično nasilje, tretji v civilnem pogumu na delovnem mestu, četrti v demonstracijah za mir in svobodo v Palestini. »Dojemati antifašizem samo v luči ekstremizma« pomeni pod vprašaj postavljati vsakršno iskreno prizadevanje za sobivanje v miru, brez sovraštva, zatiranja in vojnega uničenja. V osnovi je antifašizem človekoljubna drža, v najboljšem primeru vsebuje neko mirovno politiko, kot je prejšnji teden izjavila predsednica društva Kinderland Steiermark: »Antifašizem je zame preprečiti in biti proti vsakršni vojni, ker takrat izginejo vse možnosti za empatično izmenjavo in ustvarjanje pogojev za življenje.« Zame to pomeni delovati proti vsem vojnam, predvsem tistim, ki jih že zdaj bojujemo brez orožja.

Izhodiščno iz racije pri antifašističnem taboru pri Peršmanu bi bilo važno, da jasno označimo, kdo nam, navadnim ljudem, dejansko škodi in kdo tega ne želi. Skušajmo prepoznati fašistoidne prakse, ki nastopajo pod krinko »varnosti«, ter zdržati nasprotja v lastnih skupnostih, skušajmo prenesti trenja, da nas ne bodo ločevala, temveč krepila.