Ali ženske sploh še potrebujejo moške?

Nekoč je še veljalo, da ženska ni smela študirati, delati, voliti ter je dolgo časa veljala kot »lastnina« svojega moža in do poroke »lastnina« svojega očeta. Veljalo je: moški dela in prinaša denar, ženska pa skrbi za družino in dom. Spremembe so se začele v razsvetljenstvu z Mary Wollstonecraft (1792), ki je zagovarjala enakopravno izobrazbo, nato pa v 19. stoletju s prvim valom feminizma v Evropi in ZDA, ko so ženske zahtevale volilno pravico (prve pridobitve: Nova Zelandija 1893, Avstralija 1902). Drugi val v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja je prinesel ekonomsko neodvisnost preko dela, kontracepcije in zakonov o enakopravnosti (npr. ZDA 1963 Equal Pay Act). Tretji val pa danes poudarja individualnost in svobodo, pri čemer se pojavlja vprašanje: ali ženska sploh še potrebuje moškega? V zvezi s tem je bil 29. oktobra objavljen članek avtorice Chanté Joseph »Is Having a Boyfriend Embarrassing Now?« (po slovensko: Ali je imeti fanta nerodno?) na spletni strani modne revije Vogue in sprožil pravo diskusijo o tem, ali je v današnjem svetu kot samostojna ženska sploh še smiselno imeti fanta. Avtorica opisuje, da današnja spletna kultura ne vidi več imeti partnerja kot nekaj, s čimer bi se ljudje samoumevno hvalili. Namesto velikih, javnih objav o razmerju ljudje pogosteje delijo le drobne namige – na primer fotografije rok, skodelic kave ali zamegljene posnetke partnerja. Poleg tega je psihologinja Iris Wahring v obsežni pregledni študiji ocenjevala več kot 50 študij o razlikah med spoloma v romantičnih odnosih in odkrila, da moški bolj nujno potrebujejo romantične zveze kot ženske. Vzrok temu je tradicionalna vloga moških, da morajo biti močni in se ne smejo pokazati kot ranljivi; zaradi tega redkeje govorijo o osebnih temah, dobijo manj čustvene podpore in imajo manj bližnjih oseb. Tako so moški močneje odvisni od svojih partnerk, da doživijo čustveno bližino. Nasprotno se partnerke odprejo, govorijo o čustvih in iščejo čustveno podporo v krogu prijateljev ali družine, saj je to pri ženskah družbeno spoštljivo. Kljub temu to ne pomeni, da ženske ne želijo biti v partnerstvu ali da so nesrečne v njem. Vseeno, ali gre za moškega ali žensko – če živijo v partnerski zvezi, so v povprečju zadovoljnejši in zdravi. Vsekakor pa danes biti samski postaja simbol svobode in ne nekaj, kar bi bilo treba »popraviti« ali se za to sramovati. Končno pa gre za konkretno odločitev, ali potrebujemo ali želimo odnos. Tu namreč leži prava razlika.