A še mornješ, punaš, marnvaš ali žabariš?

V soboto, 24. januarja, bodo v Šiši v Zahomcu praznovali poseben praznik, ki je namenjen ziljskemu narečju, in sicer z delavnico, s filmom, pravljicami in petjem ter z branjem pesmi Marije Bartoloth. »Ziljsko fešto« prirejajo pod geslom »Buəg nan dajtə n´dobr čas« iz pesmi, ki jo pojejo ob ziljskem štehvanju. Zavedajo se, da slovensko ziljsko narečje, ki ga govorijo na Zilji, v Kanalski dolini in v Ratečah v Sloveniji, povsod izginja. Govori ga predvsem starejša generacija, mladim ga pogosto niso predali, ker je bil družbeni razvoj na Koroškem slovenščini nenaklonjen. 

Pa vendar – kot iskrica upanja – prav mladi ponovno odkrivajo narečje in slovenski jezik. Slovensko prosvetno društvo Zila z gledališko skupino Pikcə pr´ Zilə nagovarja prav mlade in mlade družine, da govorijo v narečju, da spoznavajo narečje, da so na narečje ponosni, ker je lepo, ker je posebno in ker Zilji daje prav poseben pečat. Pri igri Črni muc so se odločili, da bosta v igri dve pesmi v ziljskem narečju.

Kako ohraniti narečje? Mislim, da je osnova za živ jezik pogovor: pogovor v družini, pogovor na vasi, pogovor s sorodniki, pogovor s sosedi. Komunikacija se širi tudi v digitalni svet, zato se mi zdi času primerno, da si v evropskem projektu LINGUA prizadevajo za sodoben pristop do ohranjanja ziljskega narečja preko jezikovne aplikacije. Radoveden sem, kako bo delovala aplikacija, in želim si, da bi s tem projektom nadaljevali tudi pri ohranjanju in učenju rožanskega, obirskega in podjunskega narečja. 

Sam pri sebi opažam, da različna narečja pogosto mešam in pri tem je odvisno, s kom govorim. Odraščal sem v Celovcu, Pliberku in Trstu, pred več kot desetimi leti pa sem začel igrati nogomet v Selah. Pogosto sem tudi na Zilji in v Kanalski dolini. V vsakem okolju domuje drugo narečje in vsako narečje je pustilo svojo sled v mojem govoru. Ko sem slišal o pilotnem projektu digitalizacije ziljskega narečja, sem si mislil, da bi bilo lepo, če bi nekega dne obstajala aplikacija, ki bi prepoznala vsa slovenska koroška narečja in bi jih lahko pretvorila v knjižno slovenščino – ali pa bi nam pomagala razumeti besede in povedati, kako jih pravilno naglasimo. Verjetno bo to tehnično težko. Kar pa ni tako težko, je, da se pogovarjamo z ljudmi in jih vprašamo, če kakšne narečne besede ne razumemo.