10.-oktobrski cinizem

Na dan pred uradno deželno proslavo ob letošnjem 10. oktobrom so t. i. »domovinske organizacije«, med njimi poleg KHD tudi brambovci, Schulverein Südmark in Die Windischen, priredile posebno prireditev ob spomeniku v deželnozborskem dvorcu. Predsednik KHD Andreas Mölzer sicer zatrjuje, da naj bi pri tem ne šlo za konkurenco uradni deželni prireditvi. O njej je znano, da je, odkar je na krmilu dežele Koroške Peter Kaiser, usmerjena v prihod-nost ter v dobro sosedstvo s Slovenijo. 

Tudi Mölzer je mnenja, da je »treba pomesti s hipotekami prejšnjega stoletja«. V dnevniku Kronen Zeitung je zapisal: »Obrambni boj je mimo. Titova Jugoslavija s teritorialnimi zahtevami do Koroške je zgodovina. Prav tako t. i. koroški prastrah.« Hkrati predsednik KHD poudarja, da slovenska narodna skupnost že dolgo ni več »Feindbild«, temveč »dragocen del naše koroške identitete, ki ga je treba podpirati«.

Lepo je, če je KHD prišel do spoznanja, da je treba podpirati slovensko narodno skupnost. Kljub temu zveni to cinično: Prej, ko je bila narodna skupnost številčno še močnejša, jo je KHD  ob vsaki priložnosti napadal,  danes, ko je dramatično nazadovala, pa naj bi si zaslužila podporo. Zveni, kot bi šlo za zadnjo pomoč pred dokončno smrtjo. 

Ob vsem tem se postavlja še vprašanje: zakaj še vedno niso doživeli rehabilitacije tudi tisti koroški Slovenci, ki so leta 1920 glasovali za Jugoslavijo - v zavesti, da gre za demokratično glasovanje, kot so pred plebiscitom zatrjevale zavezniške sile? Po plebiscitu, po »zmagi v nemški noči«, pa so  mnogi morali bežati v tujino, tisti, ki so ostali na Koroškem, pa so zaradi zvestobe do svojega naroda trpeli hude krivice. In to predvsem po zaslugi »domovinskih« organizacij.