Ena bistvenih razlik med slovensko manjšino in večinskim prebivalstvom na Koroškem je – poleg jezika – spominska kultura. Za največji del manjšine je odpor koroških Slovencev proti nacizmu heroičen element polpreteklosti, deportacije slovensko govorečega prebivalstva 1942 pa tragičen del skupinske identitete. Manjšina se spominja obljub pred plebiscitom 1920 ter obveznega dvojezičnega šolstva od 1945 do 1958 kot del poravnave grozotne škode po nacizmu. V kulturnem spominu koroške družbe teh poglavij polpreteklosti nismo opažali v zaznavni meri: ne v večjih nemških medijih (kjer še danes izpuščajo »hačke«), ne v šolskem pouku, ne v smislu javnih spominskih obeležij. Kulturni spomin nemško govoreče večine za vzpostavljanje skupinske identete Korošcev žema iz drugih poglavij polpreteklosti: »Abwehrkampf« in plebiscit 1920 (oba s protislovensko konotacijo), partizane omenjajo v negativnem kontekstu povojnih pobojev in kot komunistične agitatorje, masovni zapleti v nacizmu pa še danes niso obdelani v večji meri.

Pred tem ozadjem je bila uvodna prireditev dežele Koroške za praznovanja 100. obletnice plebiscita 3. oktobra vsebinski napredek: Omenjeni »zgodovinski pripovedi« se približujeta, na prireditvi smo lahko opažali pomembne točke manjšinskega vidika na polpreteklo zgodovino. Prireditev je bila (z izjemo nekaj »spodrsljajev«) na vsebinski ravni sodobna in relativno izenačena. Vsekakor pa ne na simbolični ravni: Slavnostni govorniki se za prisotnost slovenskega jezika niso trudili v zaznavni meri, njihova slovenščina je veliko bolj zvenela kot neka obveznost ali dolžnost. Tudi moderatorka bi seveda lahko bila dvojezična. Slovenščina v večji meri je bila samo prisotna v pesmi, v video klipih (kjer so ponovno prezentirali »zastopnike Slovencev« na eni ravni z nemškimi »domovinskimi društvi«, kar naj bi kritično stavljali pod vprašaj) ali v prispevkih otrok ali mladine. Navidezno so prevladovale rjave koroške noše (ki za velik del manjšine niso »nevtralno« oblačilo). Ponovno je bilo vidno: Koroška oblast govori nemško. Slavnostni govornik manjšine je moral biti mednarodno visoko priznan diplomat, ki ni aktiven v narodnostni politiki. Pred vsem tem ozadjem ni več začudilo, ko so prireditev zaključili s četrto kitico himne: »Wo man mit Blut die Grenze schrieb …« namesto s kakšno slovensko. Za oficialne prireditve v sklopu obeležij plebiscita si želim več poguma in več resničnega in odkritega truda, v znak, da je naša domovina res na poti v »skupno bodočnost«.