Kultura manjšinskih skupnosti v sosednjih državah je nedvomno sestavni del celotne slovenske kulturne ustvarjalnosti. Enako lahko trdimo tudi za kulturno ustvarjanje med zdomci in izseljenci. Že zaradi položaja samega, statistične danosti, gmotnih možnosti, števila kulturnih ustvarjalcev, jo marsikdaj težko primerjamo s tisto tako imenovano matično, a  ravno zaradi tega je ta del kulture za vseslovensko kulturno ustvarjanje toliko bolj dragocen.

To velja tudi za kulturno ustvarjanje porabskih Slovencev. Tako se npr. Monošter, upravno središče Porabja, mesto s slabimi deset tisoči prebivalci, v katerem je vsaj desetina prebivalcev slovenskega rodu, vsako poletje prav po zaslugi Slovencev, spremeni v likovno središče. Tako je letos že osemnajstič gostil mednarodno likovno kolonijo, konec avgusta pa še mednarodno likovno kolonijo mladih zamejskih ustvarjalcev. Če temu dodamo še gostovanja, likovnikov v razstavnem prostoru v Kulturno informacijskem centru Lipa in v zadnjem času tudi na GK RS in še nekaterih drugih lokacijah, potem je Monošter, prav po zaslugi Slovencev, pomemben likovni center v regiji tudi z vidno udeležbo slovenskih likovnih umetnikov. Oba dogodka nedvomno izstopata od siceršnjih kulturnih aktivnosti med Slovenci v Porabju. Ob vsem zapisanem ne moremo mimo tega , da mesto Monošter kljub priporočilu mešane  komisije za manjšine še ne premore likovne  galerije.

Porabski Slovenci so zelo majhna narodna skupnost, tudi če jo primerjamo s Slovenci v Avstriji ali Italiji. Sled tega težko primerjamo tudi delovanje na kulturnem področju. Kljub temu je njihova aktivnost raznolika in bogata, štirje pevski zbori, dve gledališki skupini, dve folklorni skupini, otroške skupine, ki s svojimi nastopi v Porabju in Sloveniji posebej ohranjajo tudi specifično kulturno dediščino Slovencev Porabju. Čeprav gre v glavnem za ljubiteljsko dejavnost, je to dokaz, da je znotraj manjšine, nad katero že marsikdo obupava, še vedno zadosti volje in energije za kulturno ustvarjanje in posledično tudi za ohranjanje narodne identitete. Nekateri pravijo, da te dejavnosti ne bi bilo brez strokovne pomoči iz Slovenije. Sam menim, da bi morali tovrstno sodelovanje v prihodnje še bolj spodbujati, saj je slovenska kultura živ organizem, ki je med seboj povezan, ne glede na to, kje nastaja, primesi okolja pa jo samo bogatijo. Tudi obe državi, tako matična Slovenija kot Madžarska, bi se morali zavedati, da je zgolj zagotavljanje zadosti finančnih sredstev samo prvi korak h kvalitetnejšemu  delu na področju kulture. Zato bi si v bodoče želeli še več, predvsem vsebinskega sodelovanja tako s kulturnimi  institucijami iz Slovenije, kot tudi z zamejsko kulturo, v Avstriji, Italiji in tudi na Hrvaškem. 

Avtor prispevka Boris Jesih je promoviran politolog, publicist, urednik in habilitiran univerzitetni docent. Bivüi sodelavec na INV in dräavni sekretar RS za Slovence v zamejstvu je od leta 2015 generalni konzul Republike Slovenije v Monoštru.