Samo kdor je v petek, 14. 2. 2020 zelo pozorno prebral slovensko spletno stran ORF, je iz poročila predsednika Sosveta za slovensko narodno skupnost Nantija Olipa o pravkar končani seji tega gremija izvedel, da je Sosvet večinsko sklenil, da naj bo Manuel Jug govornik za slovensko narodno skupnost ob proslavi stoletnice plebiscita 10. 10. 2020.
Kdor skuša izvedeti nekoliko več, dobi sledeče informacije: že za sejo decembra 2019 je deželni glavar Kaiser izrazil željo, da naj Sosvet imenuje govornika za slovensko narodno skupnost za proslavo 10. 10. Namesto, da bi takšno željo gladko zavrnili, ker s pristojnostmi Sosveta nima opravka, je zlasti Marjan Sturm že takrat z vso vehemenco skušal doseči sklep, da bi imenovali za govornika Manuela Juga. Zastopnikom NSKS je to zaenkrat uspelo preprečiti, dogovorili so se, da se bodo menili o trojnem predlogu, namreč Manuel Jug, Nanti Olip ali Maja Haderlap. Javnost o vsem tem ni izvedela nič. Do naslednje seje Sosveta, 14. 2. 2020, ni prišlo do nikakršnega dogovora med organizacijami, predvsem zato, ker predsednik SKS, Bernard Sadovnik, ni bil dosegljiv. Zato novi predsednik Sosveta Nanti Olip te točke tudi ni dal na dnevni red. Proti volji predsednika Sosveta in tudi proti poslovniku Sosveta pa je Bernardu Sadovniku uspelo, da so uradniki iz Urada kanclerja zadnji hip kljub temu dali na dnevni red tudi še to točko. Na seji sami so potem prešli vse pomisleke in z desetimi glasovi proti šestim sklenili, da naj bo govornik Manuel Jug. Zanj je glasovala že stara koalicija v Sosvetu, ki sestoji iz ZSO, SKS, SPÖ in FPÖ, pridružil se jim je tudi še en zastopnik ÖVP. NSKS je bil proti, ostali pa so se vzdržali. Tudi o vsem tem, razen o skopem sporočilu v polovici stavka, da so sklenili govornika Manuela Juga,
javnost ni izvedela nič.
To dogajanje potrjuje vse pomisleke, ki jih imamo v iniciativi SKUP glede trenutnega stanja manjšinske politike in jih celo presega.

Čeprav Sosvet za take zadeve nima nikakršne pristojnosti, se vedno bolj obnaša kot zastopstvo narodne skupnosti. Ravno tisti, ki najbolj odklanjajo vsako koordinacijo znotraj narodne skupnosti, že sploh pa uvedbo demokratičnih struktur, se najraje poslužujejo sosveta, da tam s pomočjo političnih strank uveljavljajo svoje predstave. Postajamo podržavljena manjšina, ki slepo izpolnjuje to, kar želi tokrat – deželna politika.

Sodelovanje baze, transparenca in kritična diskusije niso zaželene. Odločitve padajo po načinu spletkarjenja, za zaprtimi vrati, v ozadju pa imajo niti v rokah tisti, ki že četrt stoletja dobesedno skrbijo za »utišanje« koroških Slovencev.

Koroška si leta 2020 ne želi nikakršnih sprememb, že sploh pa ne kritičnega pogleda nazaj. Želi se javnosti predstaviti kot dežela, kjer so vsi konflikti rešeni in kjer živi zadovoljna manjšina. Vse, kar je gospod Manuel Jug javno povedal v zadnjih mesecih, ustreza tej želji koroške politike, zato je Manuel Jug ta hip tisti govornik, ki si ga koroška deželna politika želi. Koga bi si želela slovenska narodna skupnost, je nepomembno.

Tudi predstavniki dveh političnih organizacij koroških Slovencev ne želijo kritičnega soočenja z zgodovino in z današnjo manjšinsko politiko, ne želijo nikakršne analize stanja uresničevanja manjšinskih pravic. Na zamisel, da bi morali šele diskutirati, ali sploh želimo sodelovati pri proslavi 10. 10. in če, pod kakšnimi pogoji, sploh niso prišli. Tudi, pa čeprav leži na dlani, jim ni prišlo na misel, da Sosvet o tem vprašanju ne more in ne sme odločati. 5. Da ob stoletnici plebiscita, če imamo kaj povedati, morda ni primerno poslušati aktualne politične predstavnike, se tudi niso spomnili. Prejemnik velike avstrijske kulturne nagrade in Prešernov nagrajenec Florjan Lipuš bi o manjšinskem življenju koroških Slovencev imel marsikaj povedati, a ga niso vprašali. Maja Haderlap je bila dovolj dobra, da je govorila ob praznovanju stoletnice razglasitve Republike Avstrije, ali so jo za stoletnico plebiscita sploh vprašali, ne vem. Zakaj ne bi vprašali direktorja dunajskega Burgteatra Martina Kušeja, zakaj ne Nobelovega (in Einspielerjevega) nagrajenca Petra Handkeja? Oba umetniško živita tudi od svojih slovenskih korenin. Zakaj ne vprašamo Valentina Omana, zakaj ne Janka Ferka, zakaj ne potomca enega od tistih Slovencev, ki so leta 1920 morali zapustiti deželo, a so še danes tesno povezani s Koroško? Vse bi bilo bolje, kot ozek in strankarsko politično motiviran izbor funkcionarja, o katerem vsaj doslej ni postalo znano, ali ima kaj bistvenega za povedati k zgodovini koroških Slovencev v zadnjem stoletju in o njihovih potrebah, da bodo morda preživeli še kakšno nadaljnje stoletje.
Še je čas, da se popravi napako. Še vedno lahko začnemo diskusijo o naših potrebah danes in v prihodnosti. Še vedno se lahko koordiniramo. Še vedno lahko ugotovimo, da Sosvet za takšne odločitve ni bil pristojen in tudi nikdar ne bo.
Če naši zastopniki v Sosvetu in v političnih organizacijah, pri čemer je vprašanje, koliko predstavniki v političnih organizacijah o početju svojih voditeljev sploh vejo, do tega niso pripravljeni, pa je skrajni čas, da se postavimo na noge in povemo, da to niso naši predstavniki.