Ob bližajočem se letošnjem srečanju ustašev na Libuškem polju imamo priložnost si kritično ogledati manjkajočo distanco nekaterih koroških Slovencev in Slovenk ter organizacij do enega največjih srečanj skrajne desnice v Evropi. Včeraj v četrtek, 9. maja, so se po predstavitvi filma »Fluchtpunkt Kärnten – Die Tragö-die von Bleiburg und Viktring« Ferdinanda Maceka na podiju znašli nekdanji predsednik ZSO Borut Marjan Sturm, predsednik koroškega »Heimatdiensta« Josef Feldner, zastopnik »spominjanja« na Libuškem polju Mijo Juriç ter zgodovinar Florian Rulitz.

Mijo Juriç ni samo zastopnik Pliberške častne čete (Počasni bleiburški vod – PBV), temveč je tudi 2012 tožil zelenega politika Rolfa Holuba, ker je tisti odkril, da je tedajšnji tajnik PBV Bože Vukušiç v Nem-čiji bil obtožen zaradi umora. Vukušiç je bil ob koncu procesa obsojen in bil osem let v ječi.
Pliberška častna četa je organizacija, ki so jo ustanovili nekdanji ustaši v spomin na dogodke, ki so danes znani kot »pliberška trage-dija«. Kot svoj emblem še danes nosijo grb fašistične države NDH (Nezavisna Država Hrvatska – Neodvisna država Hrvaška). 

Zgodovinar Florian Rulitz pa je v mlajših letih bil zastopnik predsednika koroške mladinske organizacije svobodnjakov (RFJ). V tej funkciji je leta 2002 bil prezenten v medijih zaradi dobrih stikov do neonacizma. 2012 je bil ponovno v medijih, ker se je našlo njegovo ime na zapisu naročnikov neonacistične spletne trgovine. Rulitz je kasneje zanikal naročilo. Obiskoval je tudi srečanje na Ulrichsbergu. Nadalje, revizionistični »mit o Pliberku« močno temelji na publikacijah zgodovinarja, ki pa predstavljaljo precej enostranski pogled na proble-matiko. »Mit o Pliberku« pa je naracija, katere pripadniki in pripadnice so današnji

obiskovalci in obiskovalke srečanja na Libuškem polju (glej članek o srečanju ustašev). Vendar se do danes ni našlo grobov, o katerih Rulitz trdi, da obstajajo na koroški strani meje. 
Vrhu tega je 26. 4. Marjan Sturm povabil Floriana Rulitza v svojo serjio oddaj na radiu Agora. 

Toda tudi organizacije koroških Slovencev in Slovenk niso izvzete od fenomena manjkajoče distance. Na primer publicira Florian Rulitz svoje knjige v založbi Mohorjeva.

Seveda je dialog pomemben element naše družbe. Vendar je treba biti pozoren/a. S tem, da desničarskim ideologijam daješ oder, jih tudi v neki meri legitimiraš. Sploh kot narodna skupnost, ki je bila žrtev nacističnega nasilja, imajo koroški Slovenci in koroške Slovenke dolžnost, da takšnega mišljenja ne upravičijo in se jasno postavijo proti nacizmom v vsaki obliki.