Ne morem kaj, da tudi jaz podam nekaj svojih misli o diskusiji okoli Iniciative SKUP in o sliki, ki se mi je utrdila v zadnjih mesecih v zvezi z izjavami predsednikov naših treh zastopniških organizacij. Zakaj? Ker menim, da se ta razprava o naših pravicah, ki nas je končno zbudila iz skoraj 10-letnega spanja, vodi na demagoški način. Predvsem predsednika Sadovnik in Jug pri tem širita neresnične trditve, zaničujeta drugače misleče in s tem početjem izkazujeta veliko nestrpnost do posameznikov in skupin, ki kritizirajo njuno politično delovanje glede uveljavljanja naših manjšinskih pravic. To je postopanje, ki je pravzaprav simbol nedemokratičnih avtoritarnih sistemov: zavračanje kritike s podtikanjem izmišljenih stvari, posmehovanjem in ožigosanjem kritikov, češ, da povzročajo samo nemir in prepir. Kar počez jih dolžijo hujskanja, celo kaznivih dejanjih. Menim, da se ta diskusija vodi s strani omenjenih dveh predsednikov že skoraj v stilu »Abwehrkampfa«. Z začudenjem ugotavljam, da sedaj postajajo za koroške Slovence dobri celo bivši argumenti koroških nemško-nacionalnih sil, ki so jih te širile še pred nedavnim proti nam Slovencem. Je to torej treba videti že kot znak za politični stečaj in velike nervoznosti predsednikov oz. organizacij? Osebno menim, da.
To oprijemanje za zadnjo bilko pred potonom je na drugi strani razumljivo, saj sta kot politika soočena z veliko premočjo argumentov glede, milo rečeno, neuspehov pri zastopanju interesov koroških Slovenk in Slovencev od »memoranduma 2011« naprej. Jaz od tedaj naprej konkretnih in odločilnih uspehov ne vidim. Sadovnik sam je pred nedavnim v radijskem intervjuju priznal, da tozadevno na zvezni ravni ni bilo posluha za težnje slovenske narodne skupnosti. Pogovorov je menda bilo nešteto, rezultatov nobenih. Še drugih številnih argumentov za to stanje ne bom ponavljal, saj jih lahko vsak sam izlušči iz seznama odprtih vprašanj, ki so zapisana na spletni strani Iniciative SKUP. Vidim pa vsekakor preveč samovšečno in laskavo obnašanje vseh naših treh zastopnikov napram koroški javnosti in politiki v luči pripravljanja 100. obletnice koroškega plebiscita. Obupno je, kako vsi predsedniki, pri tem izstopata vsekakor Jug in Sadovnik, tajijo realnost. So s hrbtom ob steno. Sedaj po večletnem molku, pomanjkljivi aktivnosti in odkritju, da skupne in usklajene strategije v manjšinski politiki med NSKS, ZSO in SKS v bistvu ni, eden drugega bodrijo, da le ni tako, da se imajo radi in je vse v lepem redu. Ne pomaga nič, če izmenično ponavljajo neresnične trditve. To je samo v smislu koroške in avstrijske politike, ki se ob 100. obletnici plebiscita hočeta obe prikazati mednarodni javnosti v najlepši luči in zamolčati, da nas »farbata« že domala 100 let.
V tem smislu razumem in podpiram izjavo treh študentskih klubov!
Bojim se, da to prilizovanje avstrijski in koroški politiki z deželnim glavarjem Kaiserjem na čelu, za 100. obletnico plebiscita nam kot narodni skupnosti ne bo prineslo zaželenega, če sedaj pred obletnico ne bomo iztržili uresničitev naših pravic. Če ne zdaj, potem verjetno nikoli več.Kaiser sam je že izjavil v smer SKUP-a, da se družbe ne sme preobremeniti (»es darf keine Überforderung innerhalb der Gesellschaft geben). Kaj ta izjava lahko pomeni v koroški stvarnosti, vidimo v primeru Žitare vasi pri g. Kukovici ali v primeru dveh slovensko govorečih kandidatov, ki sta se na javnem razpisu potegovala za mesto vodje podružnice Kmetijske zbornice Velikovec. V obeh primerih se pod to krinko danes očitno zavračajo zajamčene pravice slovenske manjšine ali posameznih pripadnikov narodne skupnosti. Večina torej naj naprej odloča, kakšne pravice nam pristajajo oz. nam jih bodo poklonili? Meni ni znano, da je deželni glavar do danes tozadevno karkoli javno izjavilaliukrepalinnasvprimerustorjenekrivice aktivno podprl? Kje je tukaj pravna država? Pa zakaj le, saj nam očitno zadostujejo njegove lepe besede, ki so napram nam na žalost njegova rutina v okviru politike socialdemokratske stranke že 40 let. Kako je bilo tudi že to z »novo« koroško ustavo? Dovoljujem si to kritiko, ker smo ga večina koroških Slovencev podprli, pričakovana podpora za politično uveljavljanje in izpolnitev potrebnega pa ponovno izostaja. Zanimivo je v tem sklopu, da smo dvojezične napise 2011 dobili prav pod svobodnjaško koroško vlado, Kaiser pa očitno do danes v letu 2020 ni uspel prepričati svojih skupno z županom v Žitari vasi, da jih postavi(jo) za kraj Sele. Brez konkretnih zahtev in pritiska očitno ne bo šlo. Tudi način, kako se je rešilo vprašanje dvojezičnih napisov, pojmujem kot nezadostnega in kot slab kompromis na račun manjšine. Na kaj naj torej čakamo, gopodje predsedniki? Da se nas bo koroška politika velikodušno usmilila, rešila še odprte točke glede naših manjšinskih pravic tedaj, ko se ji bo zazdel pravi čas? Že Martin Luther King Jr., borec za enakopravnost Afroameričanov, je že leta 1963 spoznal, da čakanje nauveljavitevpravicinzahtevnajvečkratpomeni nikoli(»Wait«hasalmostalwaysment»Never«). To velja tudi za našo narodno skupnost. Zato se tudi nikakor ni treba zanašati na to, da bo nova zvezna vlada sama od sebe rešila pereče teme koroških Slovencev, če tega ne bomo sami enotno in z enim glasom zahtevali in si to tako izborili.
In g. Jugu še enkrat v mlado uho za premislek glede očitka, da SKUP želi prevzeti oblast. Omenjeni M. Luther King Jr. je med drugim tudi menil, da »…priviligirane skupine redko oddajo svoje privilegije prostovoljno…« Kako to, da se je g. Jugu rodila ta misel o oblasti prav zdaj? Na kakšno oblast pa misli? Ali meni, da ima on oblast in mi smo neke vrste podložniki in slepo sledimo? Demokratično izvoljeni predstavniki ne potrebujejo oblasti, ampak večinsko legitimacijo za zastopanje.
Da bi rešili ta vozel, pozivam vse organizacije in merodajne skupine, ki jim leži na srcu naša bodočnost, da se zahteve Iniciative SKUP ter vprašanje smiselnosti predloga za ustanovitev usklajevalnega gremija koroških Slovencev obravnavajo na javni in široki podijski diskusiji naših merodajnih političnih akterjev. To bi bil dokaz za pluralistično družbo, vsekakor demokratičen postopek in velik pozitiven korak v procesu razvijanja našega okostenelega manjšinskega zastopstva.