Ko je Sebastian Kurz leta 2017 sistematično provociral predčasne državno-zborske volitve z namenom, da postane zvezni kancler v koaliciji s Strachejevo  in Kicklovo FPÖ, nisem bil edini, ki so bili prepričani, da bo svobodnjaški koalicijski partner prej ali slej padel Kurzu na glavo. Priti do tega spoznanja ni bilo posebej težko. Kdor pozna gene FPÖ, njeno zgodovino ter jedro njenega volilnega telesa, mora vedeti, da  so svobodnjaki vse drugo kot stranka humanitarnih ter demokratičnih vrednot. Nenazadnje je to dokazala tudi v trenutni situaciji, ko je po razkritem Strachejevem »nastopu« na Ibizi pahnila Avstrijo v hudo krizo in se je raje odpovedala vladnim stolčkom, preden da bi žrtvovala Kickla, najdoslednejšega in najbolj neusmiljenega izvajalca svobodnjaške hujskaške politike.  

Zelo nazorno smo doživljali oblastniško obnašanje svobodnjakov, ko so bili s Haiderjem četrt stoletja na krmilu dežele Koroške. Hujskanje proti šibkim (mdr. slovenski narodni skupnosti), zasmehovanje in obrekovanje političnih sotekmecev na najnižjem nivoju, zlorabljanje pravil demokratičnih pravil politične igre ter nesramno izkoriščanje finančnih virov davkoplačevalcev – to nikakor niso bili in slej ko prej niso »enkratni spodrsljaji«. Predvsem so povod za vprašanje: zakaj je ravno FPÖ vedno spet tista stranka, ki  povzroča državno (deželno) krizo, če dobi priložnost, da pride na oblast?      

Posnetki na Ibizi, ki jih lahko damo pod naslov »In vino veritas« (»V vinu je resnica«), dajejo prepričljiv odgovor na to vprašanje. V vinjenem stanju H. C. Strache ni razkrinkal samo samega sebe, temveč tudi miselni svet svoje stranke, in to do skrajnosti. Kako ujet je v tem svetu, dokazuje tudi njegovo bagateliziranje dogodka, ki je povzročil državno krizo z mednarodno dimenzijo. Zanj je bila to kvečjemu »pijana zgodba« (»a bsoffene Gschicht«), kot če bi imel pred očmi navijače ob pivskih mizah pri svojem udrihanju po pribežnikih, novinarjih in drugače mislečih. Ob vsem tem pa ne gre spregledati, da je zvezni kancler Kurz Stracheju in Kicklu skupaj in buršenšaftlerjem v ozadju šele omogočil, da so se vgnezdili v najkočljivejše politične pozicije, npr. v notranje ministrstvo. Nenazadnje je tudi sam, že ko je bil zunanji minister, podpihoval histerijo proti tujcem in pomagal kot Strachejev in Kicklov koalicijski partner posredno krepiti nacionalistična in desno ekstremistična gibanja, ki pomenijo za prihodnost Evrope nevarnost, ki je nikakor ne smemo podcenjevati.

V  nedeljo so evropske volitve. Med glavnimi koroškimi kandidati sta tudi Luca Kaiser (SPÖ) in Olga Voglauer (Zeleni). Gre za Evropo, s tem pa tudi za našo deželo izredno pomembne volitve. Upam, da se bodo volilci tega zavedali – sploh še spričo političnega dogajanja v Avstriji.