Svet je minuli ponedeljek obeležil mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta, ki ga je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila novembra 2005. Vojaki rdeče armade Sovjetske zveze so na ta dan pred 75 leti osvobodili preživele v koncentracijskem taborišču Auschwitz – Birkenau in drugih dveh kacetov Auschwitza. Danes po vsem svetu žrtve in njihovi potomci 27. januarja na neštetih različnih slovesnostih obujajo spomin na ta nepojmljivi zločin človeštva ter ob čustvenem poklonu skozi besede še živih prič časa in govorcev opominjajo na skupno odgovornost za spomin na holokavst. Glavno sporočilo spominjanj se glasi: Nikoli več takih grozot!
Pred petinsedemdesetimi leti, 27. januarja 1945, so sovjetske enote Rdeče armade osvobodile eno izmed najhujših in največjih nacističnih taborišč smrti Auschwitz – Birkenau (poljsko Oświęcim) na Poljskem, ki leži približno 60 kilometrov zahodneje od Krakova. V tej nedoumljivi sramoti človeštva in predvsem evropske civilizacije sredi 20. stoletja so nacistični krvniki po ocenah zgodovinarjev v manj ko petih letih umorili več ko 1,1 milijona ljudi.
Milijoni otrok, žensk in moških iz skoraj vse okupirane Evrope so bili v obdobju druge svetovne vojne pregnani v koncentracijska, delovna in uničevalna taborišča, imenovana tudi taborišča smrti, iz katerih so se le redki rešili. Svetovne velesile so pred in med obdobjem druge svetovne vojne le pasivno, nemo in nezainteresirano spremljale nacistično politiko, temelječo na ideologiji sovraštva nacistov, fašistov in njihovih številnih zaveznikov iz posameznih držav. Nacisti in njihovi zavezniki so tako med izvrševanjem svoje uničevalne politike v taborišča smrti prepeljali skoraj eno tretjino judovskega prebivalstva ter pripadnike številnih drugih narodov in manjšin. V taboriščih smrti so umrli tudi številni Slovenci. Tedanje velesile, na primer z bombardiranjem železniških prog ali mostov, niso niti poskušale ustaviti vlakov, ki so vozili ljudi v taborišča smrti.
Te podobe so zapisane v naš kolektivni spomin, v našo identiteto in dolžnost vseh nas, še posebej vseh tistih, katerih beseda seže v javni prostor, je, da bdimo nad tem, da ta spomin ne zbledi ter da prav tako ne pozabimo strahotnih trpljenj, ki so jih doživljali preživeli.
