Po osamosvojitvi Slovenije in po sprejetju ustave, ki predvideva v Sloveniji po eno poslansko mesto za italijansko in madžarsko narodno skupnost, se je začela v Komisiji DZ za zamejske Slovence in Slovence po svetu diskusija o tem, da bi bili tudi zamejski Slovenci in Slovenci po svetu zastopani v Državnem zboru Republike Slovenije. Preko diskusij pa ni uspelo priti. Medtem ko so Slovenci po svetu močno podpirali to možnost, pa so bili zamejski Slovenci o tem različnega mnenja, saj ni bilo povsem jasno, kako naj bi prišli do volitev in pod katerimi pogoji. Bile so napravljene študije, kako je ta zadeva urejena v drugih državah z manjšinami izven matice ali v diaspori, do konkretnih predlogov pa ni prišlo. Ali bi morali biti volilni upravičenci in kandidati na takih  volitvah slovenski državljani  (v Avstriji na primer dvojno državljanstvo ni dovoljeno), kako naj bi se sestavil register volilcev, ali naj bi se vmešavali v politiko Republike Slovenije in pri tem odločali pri tesnih glasovanjih v parlamentu itd.?

Na predlog Slovenske demokratske stranke (SDS) se je ob podpori Nove Slovenije (NSI) ta zadeva zopet pojavila na seji Komisije, kjer so njeni člani o tem razpravljali na dolgo in široko. Predlog, da naj bi si Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu v okviru svojih pristojnosti in v sodelovanju s Slovenci zunaj Republike Slovenije prizadevala za nadaljevanje aktivnosti iz smeri pobude za spremembo ustave Republike Slovenije, s katero bi ti dobili pravico do neposrednega zastopstva v Državnem zboru, je bil z večino sedem proti pet glasov zavrnjen.

Pred tem se je glasovalo o tem, ali morejo predstavniki slovenskih organizacij v zamejstvu (za koroške in štajerske Slovence so bili navzoči Manuel Jug, Marko Oraže, Susanne Weitlaner in Joza Habernik) in po svetu k temu predlogu podati svoja mnenja, a je bila Komisija z večino glasov proti temu, tako da so le-ti z velikim začudenjem polagoma zapuščali sejo.