V novem enoletnem mandatu bo predsednik SKS župan Bernard Sadovnik tudi podpredsednik sosveta za slovensko narodno skupnost pri Uradu zveznega kanclerja. Predsedoval pa bo sosvetu predsednik Zbora narodnih predstavnikov NSKS Nanti Olip. Sadovnik nam je pripovedoval o prizadevanjih in razpletih v manjšinski politiki v zadnjih letih ter izzivih, ki nas čakajo, in o načrtih. 

Kateri so izzivi, pred katerimi koroški Slovenci in druge manjšine v Avstriji danes stojimo? Kaj smo v zadnjih 10, 20 let že dosegli in kje nam ni uspelo ubrati uspešne poti v prihodnost?

Bernard Sadovnik: Na avtohtonem področju manjšin so se okoliščine radikalno spremenile. Na eni strani se mladina odseljuje iz podeželskega prostora v urbana področja in živi dvojezičnost kot nekaj samoumevnega, na drugi strani pa izumira slovenščina kot pogovorni jezik. Po letu 2011 se je tudi v deželi sami ozračje za dvo- in večjezičnost bistveno spremenilo. Tudi odnos do sosednje Slovenije se je radikalno spremenil in s tem omogočil izredno uspešno sodelovanje dežele Koroške s Slovenijo. Prastrahu, kot so ga Korošci imeli še pred nedavnim, kratkomalo skoraj ni več. V pogovorih z mlajšimi slovensko govorečimi Korošci pa doživljam, da do Slovenije nimajo posebnega odnosa, pa četudi tam živi pretežni del slovenskega naroda. Dejstvo je, da Zedinjena Slovenija danes v 21. stoletju ni več program. Mladi se danes počutijo v prvi vrsti kot Evropejci z znanjem več jezikov in obogateni s tem, da imajo slovenščino kot materin jezik. Sploh pa se ne počutijo več kot žrtve, nasprotno, samozavestno doživljamo tedensko vedno znova uspehe in podvige pripadnikov naše narodne skupnosti. Glede na to so potrebni tudi novi pristopi v manjšinski politiki, še zlasti na šolskem in izobraževalnem področju. Ohranitev jezika in krepitev jezikovne kompetence so pomembne prioritete za ohranitev avstrijske in evropske identitete in s tem naše narodne skupnosti. Nacionalizem in radikalizem pa prav gotovo nista odgovor na vse te izzive.

Kako ocenjujete organiziranost slovenske manjšine na Koroškem, kakšna sta sodelovanje in učinkovitost njenih struktur? Kje predvsem vidite potencial za izboljšanje in za prodornejše delo?

Želja po obvladovanju drug drugega je v zgodovini koroških Slovencev vedno škodovala skupnosti sami kot tudi odnosu do večinskega naroda. Demokratična družba se izraža preko pluralne organiziranosti. ADP manjšini zagotavlja pravico do lastnih političnih organizacij. Vse tri politične krovne organizacije smo izvedle volitve in si s tem pridobili legitimacijo članov in članic. Odkar je prevzel predsedovanje pri NSKS Zdravko Inzko, so se odnosi med organizacijami bistveno izboljšali. Dosegli smo skupno nastopanje in rotacijski sistem v Sosvetu, v vsebinskih vprašanjih smo v zadnjih letih vedno posredovali skupna stališča in v pomembnih vprašanjih slovenske narodne skupnosti ni več razhajanj. Desetletja so nekateri narodnostnim politikom očitavali prepiranje in neenotnost. Zdaj, ko že leta nastopamo poenoteno, pa je zame nerazumljivo, da nekateri v Sloveniji kot tudi na Koroškem napadajo vse tri organizacije in podžigajo razkol. Očitno ne želijo enotnosti. Nenazadnje se to še stopnuje, ko se na socialnih omrežjih pojavljata sovraštvo in črna lista imen. Ogromna večina slovensko govorečih po naših občinah in vaseh pa za takšne nečloveške igrice nima razumevanja. Zato vidim potencial le v nadaljevanju dobrega sodelovanja s ciljem, da vsebinsko delo sledi potrebam časa in ne manjšinski politiki 19. stoletja. Svet se vrti naprej in naša naloga je, da poskrbimo za okvire, ki bodo mladim tudi na Dunaju, v Gradcu in drugih urbanih področjih omogočali od jasli do mature izobraževanje in spremstvo tudi v slovenski materinščini. 

Forum za dialog pri deželni vladi, Sosvet pri Uradu zveznega kanclerja, Biro za slovensko narodno skupnost dežele Koroške, ali civilne pobude kot Konsenzna skupina ali npr. pobuda Rastimo skupaj – kako pomembni so taki forumi in iniciative za nadaljnje izboljšanje sožitja v dvojezični Koroški?

Vse pobude in iniciative, ki so v zadnjih desetletjih na Koroškem in v Avstriji krepile zavest za dvo- in večjezičnost, so bile in bodo tudi naprej izrednega pomena. Prav vse so prispevale k pozitivnem razvoju v deželi danes. Zanimanje za slovenski jezik iz leta v leto narašča, kar je izrednega pomena in dokazuje pozitivne spremembe v deželi. Korak za korakom se v deželi premikajo tudi pravni in zakonski okviri v pravo smer. Bi bil kdo kadarkoli verjel, da bo koroški Slovenec izvoljen za župana na samostojni listi? In v zgodovinske premike, kot je imenovanje Slovenca za krškega škofa, ali izvolitev Slovenke v državni zbor, itd.? Pomembno je, da vse to realiziramo in se kot v prihodnost usmerjena in pozitivno naravnana narodna skupnost tudi samozavestno pojavljamo v javnosti. In zato si res želim, da prenehajo nekateri z napadi, negati-vizmi in obrekovanji tistih, ki s srcem delajo v prid razvoju narodne skupnosti. Dialog, strpnost in razumevanje drug drugega so stebri, ki bodo pomembni tudi za nadaljnji pozitiven razvoj. Skratka veselimo se vsakega uspeha in zavedajmo se, da kot Slovenci in Slovenke prispevamo naš pečat k skupni Evropi, kjer ni več večinskega naroda, ki bi hotel vse druge oblvladovati. Seveda pa so tudi vsi uradni instrumenti dialoga – bodisi na Dunaju, na Koroškem ali pa v Ljubljani izrednega pomena za političen dialog, ki naj bi omogočal nadaljnje napredke. 

Če usmerimo pogled v načrte za prihodnje leto – kako so krovne organizacije NSKS, SKS in ZSO v dogovarjanju z Avstrijo, Slovenijo in deželo Koroško zastavile tozadevne smernice?

V spominskem letu 2020 pričakujem glede na dogovarjanja nove vlade in tudi glede na priprave dežele Koroške na praznovanja dejanske vsebinske napredke za slovensko narodno skupnost. Želim si, da bomo na področjih medijske oskrbe, financiranja organizacij in društev, šolstva in izobraževanja dejansko dosegli vidne napredke. Zato smo že naslovile vse tri organizacije naše zahteve na avstrijsko zvezno vlado in v okviru obravnave poročila o stanju slovenske narodne skupnosti tudi na deželno vlado in deželni zbor. Sam sem samo v zadnjem letu imel nad 70 terminov in vrsto pogovorov glede odprtih vprašanj ter se udeležil vrste sestankov in srečanj. Na žalost je zvezna raven od leta 2012 naprej v glavnem ignorirala vse naše zahteve. Kljub enotnemu nastopanju ni prišlo do premikov. Zato bi tisti iz Slovenije in iz naših vrst, ki naslavljajo proteste proti manjšinskim politikom, le-te praviloma morali nasloviti na zvezno oblast ter nas podpirati in ne razdirati. Prepričan sem prav tako, da je tudi pozitivna promocija naše skupnosti v naši deželi izredna priložnost, ki jo vse tri organizacije želimo izkoristiti. Tudi Europeada je viden znak pozitivnega in v prihodnost usmerjenega nastopanja. Kakor doslej bomo tudi v letu 2020 koordinirali naše skupne nastope, zahteve in se pozitivno vključevali v razprave, spominske prireditve in praznovanja. Osebno vidim vsebinsko prioriteto pri zagotavljanju zakonskih okvirov za izobraževanje in šolanje tudi na Dunaju in v Gradcu. Za naše področje pa je izrednega pomena, da podpremo ustanavljanje in izgradnjo dvojezičnih jasli ter zagotovimo iz plebiscitnega daru podporo za naše kulturne in izobraževalne domove. Prav vesel sem, da se je v Dobrli vasi tozadevno uspešno uredila postojanka in da tudi Mohorjeva v Celovcu želi odpreti za naše otroke dvojezične jasli.

Če se ozremo še na imenitno peščico svetlih momentov, ki so nas doleteli v zadnjem letu – kaj bi povedali o režiserju Martinu Kušeju, ki je postal šef dunajskega Burgtheatra, o pisatelju Petru Handkeju, ki je prejel Nobelovo nagrado za literaturo, o uspehu koroške Slovenke Olge Voglauer, ki je odslej poslanka v avstrijskem državnem zboru, o rojakinji Angeliki Mlinar, ki bo vsak trenutek postala ministrica v slovenski vladi, in o imenovanju koroškega Slovenca Jožeta Marketza za krškega škofa?

V tem sklopu tudi ne pozabímo na Katjo Gasser in še druge imenitne osebnosti. Vseh teh uspehov sem se izredno razveselil, ker nam dajejo veliko samozavesti, in vsakemu izmed njih tudi iskreno čestitam. Vse to dokazuje, da smo enakopravni v tej deželi in da nimamo vzroka za jamranje. Zavedati pa se moramo, da  biti Slovenec ali Slovenka prav gotovo še ne pomeni kvalifikacije za vsa ta mesta. To pa mi samo dokazuje, da s profesionalnim delom in marljivostjo danes lahko tudi pripadnik slovenske manjšine vse doseže. To je pot, ki jo moramo ubrati tudi za naše delo v prihodnje. Verjemite mi, da je to najboljša promocija za nas in za sožitje v deželi.

Iniciativa SKUP že nekaj tednov naslavlja kritike na koroške slovenske organizacije in osebe. Koliko vsebinske upravičenosti in faktične utemeljenosti vidite v izjavah in odprtih pismih imenovane pobude?

V demokratični družbi seveda vsak lahko izraža svoje mnenje in prepričanje. Tudi kritika je dopustna tako kot vsaka oblika organiziranosti. Glede na vsebinske zahteve skupine lahko samo ugotovim, da so zahteve skoraj vse identične z zahtevami, ki jih vse tri krovne politične organizacije že vseskozi izražamo. Za ignorantsko politiko Dunaja pa res nismo mi odgovorni. Kot rečeno naslovnik je napačen. Očitno pa pri iniciativi in tudi pri nekaterih silah v Sloveniji ne gre za vsebine, temveč za vnašanje razkola v naše vrste v trenutku, ko organizacije enotno delujejo. Zahrbtni napadi na mladega agilnega predsednika ZSO ja res ne morejo biti odgovor na itak redke mlade  angažirane rojake v naših vrstah. S takšno emocionalizirano mobilizacijo se je doseglo, da se danes preko socialnih medijev pojavljajo osebni napadi, ki so ne-človeški in kazenskopravno relevantni. Je to tako imenovani skupni cilj? Ne vem ali je to res zaželjeno s »črno listo«?  Ali je to za koga luštno, da se tam imenujejo Jug, Sadovnik, idr.? Tega pa ne zagovarjam več in se bom tudi jasno zoperstavil. Ob vsem pa se bom tudi naprej posvečal vsebinskim vprašanjem v prid našim rojakom in rojakinjam in se ne želim baviti z oblastniškimi igricami, ki so povzročile v zgodovini že toliko škode. Prepričan sem, da bomo v pozitivnem delovanju vseh treh krovnih političnih organizacij srednjeročno tudi strukturalno našli skupni jezik in času primerne spremembe. Branil pa se bom proti vnašanju razkola v naše vrste bodisi iz Slovenije ali iz lastnih vrst.

Ker ste ob vsem delu in izzivih tudi župan dvojezične občine na Koroškem, še lažje ocenite pomen in nepogrešljivost konstruktivnega dela na podeželju?

Kot župan sem vsak dan izpostavljen potrebam občanov in občank. Podeželske občine smo izpostavljene hudim pritiskom bodisi glede finančnih okvirov ali pa zapiranja infrastruktur na podeželju. Predvsem odseljevanje mladih je izraz the sprememb. Zato ne uvidim, da državne oblasti ponovno želijo zapirati okrajna sodišča v Pliberku, Borovljah in Železni Kapli. Zapiranje pomeni, da izgubimo spet del naše identitete in se jo iztrga iz našega prostora. Še posebej bi to imelo posledice za našo narodno skupnost. V Pliberku je na primer dvojezičnost nekaj samoumevnega in je del krepitve dvojezičnega prostora. S sodiščem živi tudi mesto in druga infrastruktura. Zato ne morem razumeti Društva slovenskih pravnikov, ki bi zaprli naša sodišča v zamenjavo s Celovcem, Velikovcem in Beljakom. Zagovarjam razširitev v teh treh omenjenih sodiščih, ker manjšini ta pravica že desetletja pripada. Zamenjava pa ni pravilna pot, ker bodo potem kmalu sledile tudi naše dvojezične podeželske občine, ki pa so zadnji stik do naših ljudi. V prihodnje bo še pomembneje, da krepimo naš podeželski prostor in ohranjamo s tem živeto dvojezičnost na našem podeželju. Zato se je treba še naprej braniti proti politiki centralizacije in uničevanja podeželskega prostora, ki je tudi prostor slovenske narodne skupnosti. Naš odgovor je v čezmejnem povezovanju občin, kar dokazuje Geopark kot posebna uspešnica, ki prinaša v naš prostor evropska sredstva, razvoj in s tem tudi delovna mesta. To je dokaz, da če v srcu nosimo Evropo, Evropo v malem tudi lahko gradimo!

Na veliko poudarjamo pomen manjšinskih medijev. Se politika zaveda, da pri Novicah že leta delamo v »partizanskih razmerah« in spimo samo z enim očesom? Edinole kritika, ko nam tu pa tam soli pamet, pa se oglaša, ko da imamo opraviti s profesionalnimi strukturami, ki se morajo tudi profesionalno vesti. Bo to prodrlo do odgovornih še pred kolektivnim pogrebom našega tednika?

Pogreba gotovo ne bo, čeprav že nekaj let sedimo pri »sedmini«. Glede na jezikovno pomembnost medijske oskrbe za narodno skupnost je vse skupaj zelo žalostna igra. Kljub izredno angažiranemu nastopanju političnih organizacij in tudi bivšega ministra Žmavca pri avstrijskih oblasteh doslej enostavno ni uspelo povečati finančnih sredstev s strani Republike Avstrije. Brez podpore Slovenije, naporov uredništva in bralcev bi Novic ne bilo več. Seveda se kritike pojavljajo, ker pod takšnimi pogoji enostavno ni možno profesionalno delati. Še manj pa je možno pridobiti kvalificirane mlade urednike. Zato upam, da se bo z novo avstrijsko vlado možno dogovoriti za sistemsko financiranje vseh slovenskih in drugih manjšinskih tednikov in s tem za prihodnost zagotoviti finančne okvire za profesionalno delo. To pa pomeni tudi strukturalno raz-širitev družbenikov, se pravi, da se morajo vključiti še KKZ, SPZ in SKS! Uredniški statut pa mora zagotavljati neodvisno profesionalno uredniško delo! 

Kaj bi ob koncu kar razveseljivega leta zaželeli koroškim Slovenkam in koroškim Slovencem, nemško govorečim sodeželanom, Slovencem v Sloveniji, prijateljem in sebi za prihodnje leto?

Želim si, da drug drugega obogatimo s svojim delom in dejanji in se veselimo vsakega uspeha in napredka. Zavedati se moramo, da vsi – ne glede na ideološko pripradnost – delamo v prid ohranitvi in razvoju skupne kulturne in jezikovne dediščine. Leto 2020, ki nas spominja na konec druge svetovne vojne, na podpis ADP in na stoletnico plebiscita, naj nas še bolj združi v zavesti, da gradimo z našo kulturno in jezikovno raznolikostjo našo skupno Evropo. S tem pa gradimo za naše prihodnje rodove mir in sožitje, ki ga naši predniki v takšni meri niso doživeli.