Z leve:
Manuel Jug, predsednik Sosveta za slovensko narodno skupnost in predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem (ZSO) Valentin Inzko, visoki predstavnik mednarodne skupnosti v BiH in predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) Bernard Sadovnik, župan občine Globasnica in predsednik Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk (SKS)

Predsedniki koroških narodnopolitičnih organizacij NSKS, SKS in ZSO Valentin Inzko, Bernard Sadovnik in Manuel Jug v Iniciativi slovenski konsenz za ustavne pravice ne vidijo kakih epohalnih novosti. Teme in skrbi, ki se z njimi soočajo koroški Slovenci, da so nenehno na agendi njihovih prizadevanj za uresničitev. Za nesprejemljivo in poniževalno označujejo finančno podporo republike Avstrije manjšini. Zavračajo trditev, da si ne bi prizadevali aktivno za uresničitev vseh zajamčenih pravic. Poudarjajo še, da so nekateri člani skupine bili skupaj desetletja predsedniki NSKS in ZSO. 

Pred kratkim se je Iniciativa slovenski konsenz za ustavne pravice predstavila kot skupina koroških Slovenk in Slovencev, ki so nezadovoljni s tem, da se avstrijska politika in vse tri slovenske politične organizacije ne zavzemajo dovolj aktivno za uresničitev mednarodno in nacionalno zakonsko zajamčenih pravic koroških Slovenk in koroških Slovencev. Da je uresničitev s strani avstrijske politike dejansko dolgoleten krčevit proces, ni skrivnost. Je pa upravičen očitek, da se tudi slovenske politične organizacije naj ne bi zavzemale dovolj aktivno za uresničitev manjšinskih pravic? 

Bernard Sadovnik: Politične organizacije se dosledno zavzemamo vseskozi za pravice slovenske narodne skupnosti. Očividno nekatere moti, da smo se v zadnjih letih vedno organizacije dogovarjale, navzven enotno nastopale in v Sosvetu kot tudi v dialoškem forumu soglasno izpostavljale potrebe narodne skupnosti. Problem vidim v dejstvu, da zvezna politika ne kaže več nobenega interesa za potrebe slovenske narodne skupnosti. Če je interes pobude, da vnaša spet nepotreben konflikt v narodno skupnost, potem je pot zgrešena. Skupaj bi naj nastopili napram vladi in ne proti lastnim ljudem, navsezadnji so vsi pobudniki organizirani ali v NSKS alipa v ZSO. 

Manuel Jug: Nikakor ni tako, da se ne bi zavzemali v zadostni meri za pravice in prizadevanja narodne skupnosti. Teme, na katere opozarja SKUP niso nove, saj so stalno na dnevnem redu seje Sosveta ali pa pri forumu za dialog. Poleg tega vse te teme tudi vedno izpostavljamo pri pogovorih s politiki in z drugimi predstavniki pristojnih institucij. Kot organizacije pa stalno razpošiljamo skupna stališča, pri katerih opozarjamo na probleme in zahteve. 

Valentin Inzko: Dejstvo je, da se je iz raznih razlogov nakopičilo kar nekaj vprašanj, ki niso rešena, četudi so obveznosti in obljube stare deloma že sto let. Tak primer je Saint Germainska državna pogodba o ustanovitvi nove Avstrije iz septembra 1919. Le-ta recimo jamči koroškim Slovencem kar nekaj pravic na kulturnem področju. Še starejši je pa osnovni avstrijski državni zakon iz leta 1867, ki govori med drugim o enakosti »deželnih jezikov«. Vemo pa, da nova koroška deželna ustava prizna edino nemščino kot deželni jezik itd. Konsenzna iniciativa SKUP tematizira ta in druga vprašanja. Nekateri njeni člani so bili skupaj 35 let predsedniki Narodnega sveta in Zveze slovenskih organizacij. Teme torej niso nove in tudi skrb obstaja že dolga leta. Skupini smo ponudili tudi razgovor o vseh odprtih temah. 

V spomenici civilna pobuda opozarja mdr. na vprašanja, kot so izobraževanje, uradni jezik, topografija, finančna podpora države, pa tudi raven in učinkovitost organiziranosti manjšine. Če skušamo upoštevati politično realnost sodobnega sveta, kaj bi bile dejansko najbolj realistične perspektive za ohranitev jezika in kulture Slovencev na Koroškem v prihodnosti? 

Valentin Inzko: Od kapelškega župana Smrtnika, pa do hrabrih Zilanov je predvsem ena tema v ospredju: znanje, slabo znanje ali celo neznanje slovenščine! Tudi na tem področju je civilna iniciativa zaskrbljena. Seveda pa niso edini. Kar nekajkrat so zastopniške organizacije v skupnih izjavah, pismih in zahtevah formulirale svojo skrb, svoje kritike in konstruktivne predloge glede dejanskega statusa slovenščine na južnem Koroškem. To je problem številka ena. 

Manuel Jug: Vsebinsko gledano se z iniciativo SKUP kar v zadostni meri strinjam, ni pa tako, da bi se s tem doslej ne ukvarjali. Jezik in kultura imata prihodnost, če bodo ljudje jezik govorili in kulturo živeli. Zato imamo seveda nalogo, da poskrbimo za najboljšo izobrazbo od najmlajših vse tja do mature. Poleg tega moramo pa tudi skrbeti za domača društva, v katerih se prostovoljno deluje v prid slovenskega jezika in kulture. 

Bernard Sadovnik: Dejansko so se jezikovne podobe po naših vaseh radikalno spremenile, mladina pa se odseljuje iz avtohtonega kraja v urbana področja. Zato se SKS intezivno zavzema za čimprejšnjo ureditev večjezičnega šolstva tudi na Dunaju, v Gradcu, itd.. .Klasična narodnostna politika 19. stoletja prav gotovo ni odgovor na izzive, temveč novi pristopi na vseh področjih. 

Med neuresničevanjem oz. pomanjkljivim uresničevanjem zakonskih pravic je predvsem nesorazmerna finančna podpora manjšini problem, ki greni in ogroža delovanje naših struktur. Minister J. Česnik je pred kratkim dejal, brez denarja ni muzike! Kje so naši največji problemi danes in kako jih je mogoče odpraviti? 

Bernard Sadovnik: Problem je izključno na Dunaju! Enostavno ne more biti, da Slovenija širokogrudno podpira naše delovanje, Avstrija pa se izmika že desetletja povečanju potrebnih finančnih sredstev. 

Valentin Inzko: To je dejansko poniževalno, saj finančna (deloma skandalozna) podpora avstrijskim strankam stalno raste, rastejo tudi plače in penzije. Tudi inflacija naredi svoje. Le podpora manjšini je že 24 let ista. To je nesprejemljivo. Avstrijske podpore je treba podvojiti, tu mislim predvsem na podporo kulturnim društvom, ali pa bi povečanje podpor morali vsaj vezati na inflacijo zadnjih 24 let. Tudi podpore iz Slovenije, ki so večje od avstrijskih, bi se morale povečati. Tu mislim tudi na NOVICE. 

Manuel Jug: Finančno gledano je glede trenutnega stanja gotovo eden velikih problemov, da vsota, ki jo prejemamo od Urada zveznega kanclerja, že od leta 1995 ni bila indeksirana. Torej, odkar sem se rodil jaz, višina podpor ni narasla. Ker stroški vsepovsod naraščajo, nam ta denar manjka na primer pri rednem delovanju, financiranju večjih projektov ali sanaciji kulturnih domov 

Kaj bi predvsem izpostavili navznoter kritično in tudi samokritično kot predstavniki koroških slovenskih organizacij? 

Manuel Jug: Seveda tudi kot organizacije nismo brez napake. Vedno se da kaj izboljšati. Morda naših zahtev nismo v zadostni meri transportirali tudi v javnost? Prihodnost pa vidim v tem, da bomo kot organizacije tudi naprej stopile skupaj in zavzele jasno stališče, kjerkoli bo to potrebno. Le tako bomo stvari lahko razvili korak za korakom naprej. 

Bernard Sadovnik: Sodelovanje organizacij se je kvalitetno krepilo. S tem se veča tudi medsebojno zaupanje. Napadanje lastnih ljudi ni odgovor na izzive današnjega časa. To so deloma tudi samo osebni obračuni s tistimi, ki jih eden ali drugi ne mara. S tem je treba prenehati. Dejansko bo potrebno, da gradimo še naprej na medsebojnem zaupanju in seveda odkrito razmišljamo o organizatoričnih in vsebinskih spremembah. Že zdavnaj sem predlagal, da bi kot prvi korak ustanovili na društveni pravni ravni Združenje slovenskih in dvojezičnih mandatarjev, izvoljene v parlamente, deželni zbor in občinske svete. S tem bi zajeli vso ideološko širino, vse neposredno izvoljene mandatarke in mandatarje in vnašali po tej poti v vse stranke naše skupne zahteve. Model samostojne slovenske kandidature na deželni ravni in s tem tudi današnje Enotne liste je preživet. Novo Združenje pa bi srednjeročno lahko prevzelo tudi vlogo vseh treh zastopniških organizacij. To je po moje najbolj demokratičen in učinkovit model. Manjšina, ki ni politično organizirana je obsojena na propad. 

Valentin Inzko: Mnoge stvari grejo prepočasi in usklajevanje traja večkrat predolgo. Problem so pa tudi termini, ki jih je enostavno preveč. Naš neutrudni Marko Oraže je recimo v zadnjih treh mesecih imel kar 80 terminov. 

»Stari« model neumornega in prizadevnega delovanja idealistov predvsem na podeželju je še vedno med pomembnimi faktorji slovenskega kulturnega utripanja. Kje je še videti vzroke za optimizem za našo majhno trdoživo skupnost? 

Bernard Sadovnik: Vsi, ki vsak dan delamo na terenu, vidimo realnost in morda zaradi tega tudi perspektive za prihodnost, ki pa so drugačne, kot jih poznamo iz časa tristrankarskega pakta proti manjšini. 

Valentin Inzko: Na kulturnem področju smo na južnem Koroškem velesila in tudi v ostalem delu dežele in države smo pomemben faktor. Pretekle dni so nas zopet razveselili Vogrjani, ki so pritegnili v svojo vas kakih 1.700 gledalcev. Lutke, gledališke predstave, Rebrca, Tinje, itd. Res smo lahko ponosni in veseli. Ogromno mladih se udejstvuje na področju kulture. Tam so doma profesionalci, idealisti in rodoljubi. 

Manuel Jug: Optimističen sem, če vidim, da se razmere na Koroškem stalno izboljšujejo. Slovenski jezik ni več breme, temveč pozitiven faktor za prihodnost. Poleg tega pa me veseli, da društva stalno aktivno vključujejo mlado generacijo.