Režiserka dokumentarca Sine legibus ter več kratkih filmov Milena Olip iz Sel je tudi učite-ljica in je vrhu tega že veliko prepotovala. Slovensko utripanje njenega srca pa jo vedno znova varno pripelje domov. Pripovedovala nam je iz zakladnice svojih mladih let.

V svojem filmu Sine legibus – po poteh 1976 pripoveduješ zgodbo drzne štiriperesne deteljice mladih selskih fantov, ki so se leta 1976 odločili za nenavaden bojkot preštevanja manjšine. Kako je nastala zamisel in kaj je bil tvoj nagib, da si se odločila dokumentirati te dogodke v filmu?

To zgodbo poznam in jo nosim v mislih in srcu že od otroštva. Zamisel, te dogodke ovekovečiti v obliki filma ni bila moja, temveč poziv ljubljanskih študijskih kolegov, ki so v zgodbi upravičeno videli potencial filmske upodobitve. Takoj po enem od naših številnih pogovorov o koroških Slovencih, o katerih so vedeli zelo malo, sem napisala prvo verzijo scenarija in ga vložila skupaj s producentom pri Slovenskem filmskem centru. Prošnja je bila zavrnjena in trajalo je celih sedem let in nekaj adaptacij scenarija, da smo končno dobili vsaj minimalno finančno podporo. V trenutku mi je bilo jasno, da moram priložnost izkoristiti in s pomočjo entuziazma in požrtvovalnega dela vseh sodelujočih mi je uspelo zgodbo spraviti na filmsko platno. Nastajanje tega filma zrcali moč ljudi, ki s prepričanjem in dobro voljo živijo in gorijo za neko stvar. Ta ogenj je lahko skodelica vroče kave, ki jo je na snemanju nekdo skuhal, lahko so posojeni čevlji ali obleka, ki so nadomestili predrage kostume, lahko je spontana pomoč mimoidočega, ki je »zaprl« cesto in smo tako lahko posneli kadre s kamero in snemalcem v odprtem prtljažniku, lahko je zaljubljenost direktorja fotografije v lepe posnetke, ki ti brezplačno da na razpolago dron, lahko so spodbudne besede domačih, kolegov in prijateljev, ki brez pomisleka rečejo: »Seveda ti bomo pomagali!«

V tvojem dokumentarcu spregovorita tudi odvetnik četverice Matevž Grilc in politolog Anton Pelinka, ki je eden najbolj profiliranih poznavalcev avstrijske manjšinske politike. Si ju lahko prepričala, da sodelujeta v dokumentarcu?

Mislim, da je prepričevati treba samo ljudi, ki so si v neki stvari negotovi in upogljivi. Za oba omenjena to ne velja in mislim, da nastop obeh daje filmu neprecenljivo vrednost. Matevž Grilc s svojim preciznim, v trenutkih tudi tankočutnim opisom takratne situacije daje filmu močno informativno ogrodje, Anton Pelinka pa jasno in brezkompromisno nagovori in opozori na dejstva, ki jih katerikoli koroški zgodovinar v tej obliki nikoli ne bi želel ali se jih celo upal povedati. 

Kontinuiteta krivice, preganjanja, upora, trdoživosti in pokončnosti se je zapisala v dušo in srce slovenskega koroškega človeka. Kaj ti pomeni, da si se s svojim filmom poklonila tudi trinajstim našim ljudem, ki so jih obglavili v dunajski Sivi hiši?

V primerjavi s trinajstimi obglavljenimi in tudi vsemi drugimi, ki so zaradi jezika dali življenje in prostost, se ne moremo in ne smemo imenovati kot trdožive in pokončne, ker to namreč nismo. Če bi omenjeni v svoji narodni zavesti takrat bili šibki, kot smo to mi zdaj, nas kot narodne skupnosti ne bi bilo več. Lahko trdite, da so moji pogledi ekstremni in ozkogledi, vendar sem prav v razsežnostih širnega sveta prišla do prav tega spoznanja. Vsak mora spoštovati in negovati svoje korenine, če hoče živeti v pisanem vrtu raznolikosti. Rožnato polje dvojezičnosti na Koroškem z ostro koso reže naša lepa in upravičena želja po miru in sožitju, ki se pa na žalost udejanja v obliki prilagajanja in dopuščanja kompromisov, pri katerih samo dajemo in malokaj dobimo nazaj. 

Poleg narodnopolitičnega momenta preko resnične filmske zgodbe si s tankim posluhom in nadarjeno roko scenaristke in režiserke posredovala tudi dovršeno občuteno in posrečeno sliko o svetu in njegovih ljudeh pod Košuto in Obirjem, kar ti neprimerljivo uspeva tudi z elementi glasbe in slovenske pesmi. S svojim domačim svetom si nespregledno in nepreslišno globoko povezana …

V filmu sem zavestno uporabljala samo glasbo koroškoslovenskih izvajalcev. Lahko je zborovska pesem, lahko so rockovsko obarvane melodije, lahko je borbena koračnica: Vse te naše pesmi imajo v sebi neizmerno moč in globoko izpoved. So vsebinsko tako močne, da bi o vsaki posamezni pesmi lahko posnela film. Izvajalcem sem zelo hvaležna, da smem njihovo glasbo uporabljati v mojih filmih in da mi njihova kakovostna glasba omogoča transportirati določene informacije tudi po tej dodatni plati. Kar zadeva povezanost z domačim svetom pa mogoče le toliko: Nobena palma ni tako lepa, kot od strele razbit macesen.

Tvoja povezanost z domačim krajem pa seveda ni bila nikakršna ovira, da si si ogledala tudi domala ves svet. Kakšne vtise si prinesla s svojih potovanj domov in kaj so bila tvoja čisto posebna in nepo-zabna doživetja?

Težko in tudi nespametno bi bilo izpostaviti eno ali drugo doživetje, ker jih je bilo veliko res izjemnih. Mogoče naštejem le nekaj misli, ki mi spontano švignejo skozi glavo ob misli na moja potovanja: Potovati pomeni, da doživljam stvari, za katere sem mislila, da se jih bom spomnila celo življenje, pa sem jih pozabila takoj, ko sem bila doma. Potovati pomeni, da sem videla že marsikaj, kar bi si želela, da ne bi nikoli videla. Potovati pomeni, da so mi ljudje, ki so imeli najmanj, podarili največ. Potovati pomeni vrstica v zapiskih, da bom ob prihodu domov najprej spila kozarec vode. Potovati pomeni tudi odsotnost lastnega jezika. Ko nenadoma postanejo slike voditeljice korakov …

Študijsko dobo na AGRFT – Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani si preživela v slovenski prestolnici. Kakšno znanje in izkušnje si si nabrala? 

Leta na akademiji so me nedvomno močno zaznamovala. Brez Ljubljane ne bi bilo študijskega leta v Berlinu in brez Berlina verjetno tudi ne bi bilo potovanja okoli sveta. Od takrat naprej tudi vem, da smo si ljudje različni in da je to tudi čisto v redu tako. V štirih letih sem namreč v dvosobnem stanovanju skupaj imela šestnajst različnih sostanovalcev in sostanovalk. Nobena navada ali razvada me torej zlahka ne preseneti več (smeh).

Kakšne izkušnje si si doslej nabrala kot učiteljica?

Želim povedati, da neizmerno rada učim, tudi če se vedno spet umaknem za določeno časovno dobo iz učiteljskega poklica. Vzrok temu je ta, da pravtako rada počnem tudi še druge stvari, predvsem pa me žene nenehna želja po spoznavanju in učenju novega. Po vsaki novi izkušnji izven šole otrokom v razredu potem lahko povem kaj več. Mislim, da so mi za to zelo hvaležni in jaz sem za njihovo radovednost hvaležna njim. Pomembnost odprtosti, spoštovanja in učenja jim lahko orišem z doživljaji iz mojih potovanj. Poleg tega pa na podlagi opazovanj širom sveta staršem, ki zahtevajo še obširnejšo uporabo računalnikov v razredu, lahko zagotovim, da zares kreativni otroci v resnici potrebujejo le pesek in vodo.

Pred kratkim si prehodila Jakobovo pot. Kaj bi povedala o tem doživetju? V čem je bil izziv tega?

Jakobovo pot sem prehodila v času postprodukcije filma Sine Legibus. Po neštetih urah, dneh in nočeh sem na grobo imela sestavljen film in vedela sem, da se moram umakniti, če nočem, da me stvar notranje razžre. Očiščevalno moč hoje in samote sem prvič spoznala pri trekingu okoli Annapurne v Nepalu. Odločila sem se za t.i. »Camino del Norte«, ki iz mesta Irun na francosko-španski meji ob obali vodi do mesta Santiago de Copmostella. Zaradi zahtevnega profila in velikega razpona višinskih metrov predvsem na začetku poti se le redki odločijo za to različico Jakobove poti. Po doseženem cilju sem šla še naprej do »konca sveta« in skupaj prehodila okoli 1000 km. Na tej dolgi pešpoti sta me pogosto dušili samota in tišina. Začela sem govoriti sama s sabo in v mislih sem srečavala ljudi, ki jih že dolgo nisem videla. Imela sem čas za razmišljanje. V teh situacijah imaš toliko časa, da se ničesar ne spomniš več. Shajati moraš sam s sabo, spoznati in razumeti samega sebe. In to je največji izziv. 

Kakšne poklicne in življenjske cilje imaš v prihodnje? 

Za narodno skupnost si želim več enotnosti in manj mlatenja drug po drugemu, več dela in truda za bistvo in ne za lasten žep, več zavesti o pomembnosti žive govorjene besede zmiraj in povsod. Če ne bomo govorili slovensko nam nobena tabla, noben zakon in nobeno zbliževanje ne bo pomagalo. Za moje filmsko ustavarjanje si želim še mnogo zanimivih priložnosti in zgodb, adrenalinskih snemanj, samotnih montaž, družabnih premier in številnih projekcij doma in v tujini. Rada bi uredila številne fotografije iz potovanj ter spisane misli iz mojih popotniških dnevnikov. Nasplošno pa si želim nekaj, kar me ščiti, istočanos pa me spravlja v nevarnost na poseben, tisti pravi način. Verjetno to ni nekaj, temveč nekdo.