»[…] Napačen jezik sem govoril. Nate nikoli nisem nazdravil, ker se zate sramujem. […] Hey, Domovina. Zakaj zapiraš vse poti?« Domovina, upor, odgovornost – to so teme novega albuma »Vulgo« Nikolaja Efendija. Glasba, ki ji ne moreš ubežati. Iskrena, mračna, neusmiljena. Brez vsake romantike, vsakega zvodenenja vsaka pesem seže po žilah manjšine, da bi cukala po njih kot glasbenik po kitari. – Nikolaj Efendi je koroško slovenski glasbenik in pisatelj. Komponira glasbo za teater. Zaslovel je z ekipo Roy de Roy, razvil druge glasbene projekte in izdal plošči »The Red Wine Conspiracy« in »Temper«. Pogovor o »Vulgo«, politiki in življenu umetnika.

Objavili ste vaš novi album Vulgo. Kako je prišla plošča do svojega imena? 

Ko sem bil na obisku, doma na Koroškem, in se vozil po Podjuni, sem si začel ogledovati vse te »vulgo bajte«. Vulgo-imena so potomcem podedovani spomini. Včasih so ti spomini anonimni, včasih pa zelo osebni kažipoti družinske zgodovine. Na drugi strani pa imaš dejstvo, da so v teku asimilacije in deportacije potem tudi nemčurji prevzeli ta slovenska hišna imena. To je groteskno ironična faseta. 

Besedila sem sicer posvetil koroško slovenskemu uporu, a naslov »vulgo« ima zame – poleg običajnega pomena – tudi zelo osebno, skoraj eksistencialno konotacijo. 

Moji albumi so vedno osebni trenutni posnetki mojih življenskih obdobji. Kdaj pa kdaj si rad preberem kakšna starejša besedila in se spominjam kriz in procesov, ki sem jih pustil za sabo. Pesmi za ta album sem napisal med pričakovanjem naraščaja in se istočasno spraševal, kako lahko podedujem slovenski jezik in kulturo mojemu sinu, čeprav živimo v diaspori na Dunaju.

Album se bavi z antifašističnim uporom partizanov in partizank v času druge svetovne vojne. Kako ste se lotili te teme? 

Manjšine moramo vedno biti aktivne in največji izraz aktivnosti manjšine je upor. Vedel sem, da hočem tematizirati zgodbe o uporu koroških Slovencev in Slovenk, toda izogibati sem se hotel vsake glorifikacije. V pripravo na album sem prebral mnogo knjig in se nekako izgubil v zgodbah. Npr. obstaja zgodba sestre, ki prevzame družino brata, ker gre on k partizanom. To ni zgodba o klasičnem uporu s puško v roki, ampak zgodba o prevzemu odgovornosti, doma in v gozdu. Takšne zgodbe nam pokažejo, kaj je vse součinkovalo pri temu, da smo prestali NS-režim.

Torej, na eni strani je Vulgo ne-romantičen portret  antifašističnega upora koroško slovenskih partizanov, na drugi strani pa je tudi osebni album o trudu in vprašanju, kako si ohraniš upanje v najtežjih časih: To so zgodbe o eksistenčni negotovosti, sprejemanju odgovornosti in o tem, kako lahko zapustiš boljši svet za naslednje generacije. Ni album o grozodejstvu vojne, temveč prošnja za potrpežljivost. 

Pravite, da ste se poskušali izogibati glorifikaciji upora. Kakšno vlogo ima ta romantizacija partizanskega boja za manjšino?

Mislim, da je ta romantizacija nekako manjšinska verzija nacionalističnih tendenc. Smo ponosni nanj, ker je to bilo dejanje naše narodne skupnosti. Toda ne smemo pozabiti, da so se tudi npr. nemški partizani upirali NS-režimu. Identiteta manjšine ne more sloneti le na tem stebru. Vojna nikoli ni romantična. Seveda se moramo spomniti partizanov in partizank in priznati njihovo pomembno delo. Toda brez olepševanja in glorifikacije. Vojna ne more biti glavna značilonst naše identitete. Nova generacija manjšincev in manjšink ima svoje boje in bitke, za katere mora sama prevzeti odgovornost. 

Kaj so stebri moderne manjšinske identitete koroških Slovencev in Slovenk?

Najvažnejša točka je gotovo jezik. Lahko si rojen v dunajski diaspori in vseeno si lahko koroški Slovenec. To je nekaj zelo lepega. Mislim, da institucija religije naj ne bi bil steber identitete. Pogosto se namreč uporablja kot instrument izločevanja. Manjšina pa mora biti odprta.

Vaši albumi se v stilu močno razlikujejo. Kako bi opisali prehod oz. razvoj od plošče »Temper« na »Vulgo«?

Zadnja leta sem mnogo delal na gledališču. Spoznal sem, kako pomembni sta atmosfera in celotna slika neke pesmi. Za gledališče sem več pesmi pisal kot zase.  Toda tam moraš tudi drugače komponirati. Ta nov način ustvarjanja glasbe me je fasciniral. Delaš s hrupom, z interferencami, manipuliraš tone instrumentov, od katerih so ljudje vajeni, da delajo prijetno glasbo, in jih spremeniš v nekaj novega, mogoče tudi »grdega«. Tudi to je glasba! 

S pojmom »celotna slika« menim, da sem, preden sem napisal eno noto, vedel, o čem bom pisal, katere glasbila in kakšne »barve« bom uporabil. Spoznal sem tudi, da sem bil v prejšnih projektih včasih neiskren sam s sabo, ker sem tudi včasih vzel tisto »lepo« pesem na album, o kateri sem vedel, da bo pač moji tašči všeč. Tega zdaj nisem več storil. Pri »The Red Wine Conspiracy« sem se tudi še oziral na to, da ima primerno dolžino za radio, ali da pride refren dovolj hitro, da poslušalci na spletni platformi pesem vsaj 30 sekund poslušajo. Zdaj nisem hotel več, da take norme vplivajo na skladbe. Spoznal sem, da sem jaz to. Rad plavam v takšni temni vodi.

V gledališču ste delali z Miro Stadler in kasneje z Matejo Koležnik. Kakšne so bile izkušnje?

Mateja Koležnik je rabila nekega mladega, blaznega glasbenika, ki v bistvu celo življenje odda in to sem bil jaz. Bilo je res noro, ker sem kar takoj skočil na tako velike odre kot »Theater in der Josefstadt« ali »Akademitheater«. Včasih sem se počutil, ko da temu nisem dorasel. Neverjetno veliko sem se naučil, npr. kako se lahko umetnost vidi. Spoznal sem različne vidike na to. Tam smo bili vsi umetniki, a v čisto različnih panogah. V gledališkem delu sem poskusil ustvarjati atmosfere. Pomembno mi je, da se iz glasbe »grdih« instrumentov (pokvarjeni mikrofoni, neuglašene kitare itd.) izlušči nekaj lepega. Ta glasba je zelo abstraktna, ampak če jo slišiš v igri, potem se združijo vsi deli v enoto. 

Tudi pri produkciji »Der Henker« (Rabelj) Mateje Koležnik boste naredili glasbo …

Zelo se že veselim. V Burgtheatru bomo Martin Kušej, Mateja Koležnik, Alina Zeichen, Andrej Rutar, Mira Stadler, ki je pri tej produkciji asistentka režije, in jaz. Všeč mi je delo na takem prestižnem gledališču in pri tem slišati slovensko besedo.

 Kaj so izzivi za svobodnega umetnika?

Delam že šest let kot svoboden umetnik. Spoznal sem, da v bistvu ni največji izziv denar, temveč motivacija. Zelo lahko je živeti za umetnost, težje je živeti od nje. Moraš verjeti, da je to, kar ustvariš, dobro. Delo na projektu je tvoje življenje, da potem nekaj objaviš je v bistvu nepomembno. Če le delaš za koncerte in izdaje, boš hitro demoraliziran. Je pa to zame pravi poklic. Zdaj ko imam otroka, so vsi rekli, da bo življenje težje. Toda v bistvu je postalo lažje, kajti otrok ti pokaže, kje so tvoje prioritete. Sem doma s svojim sinom in tudi doma delam. 

Bili ste del okvirnega programa projekta For Forest, ki se je bavil z gozdom partizanov in partizank. Kaj ste odnesili od tega sodelovanja? 

Ko sem videl v stadionu ta gozd, sem po dolgem času bil malo ponosen na to, da sem iz Celovca. To je pravi trenutek za ta projekt, ker vsi vemo, da se bodo naši otroci kuhali v tem soncu na planetu, ki smo ga uničili. Všeč mi je tudi, da projekt pokaže: Ti si del narave in ne kralj tega planeta. Tudi okvirni program projekta je res bil izvrsten. Tanja Prušnik je odprla razstavo, Lara Vouk je brala besedila o partizanstvu, jaz sem pa igral. Gozd je res tema naše kulture, tudi izven partizanstva. Med branjem sem se res počutil, ko da bi stal sredi gozda in gledal drevesne krošnje. Improviziral sem večino pesmi, se odprl atmosferi trenutka in počutil sem se zares svoboden.

Kako lahko vsakdo danes aktivno prakticira upor?

S tem, da ne verjameš v to, da se ne more kaj spremeniti. Če je tvoja miselnost okamenela v sedanjost, potem je težko biti svoboden. Pomembno je, da se zavedamo, da je sedanja situacija faza, ki bo potekla. Vse se lahko spremeni. To naj nas ne demoralizira, temveč nam pove, da je vse možno. 

8. novembra nastopate v Stereo v Celovcu. Komu je namenjen koncert?

Vsem, ki radi podpirajo koroško slovensko umetnost in ji hočejo pomagati, da se razvija. Ta album in ta koncert sta za vse, ki se zanimajo za eksperimentalno rock glasbo in za koroško slovensko glasbo, poleg zborovskega petja. Prvič lahko povem, da je to res glasba za stare in mlade, za moje mlajše sestrične in moje tete in vse ostale. Kdor pa ne more priti v Stereo lahko pride na koncerte v Ljubljano, na Dunaj, v Steyr itd. ali kupi ploščo oz. CD na moji spletni strani www.nikolajefendi.com ali v Hačku.