Pliberk V soboto, 15. junija, je umrl rojeni Pliberčan, saksofonist Karlheinz Miklin v 73. letu starosti, v soboto, 27. julija, pa se je za vedno poslovil rojeni Šmarječan, koreograf, režiser in »oče« Koreografskega centra Pliberk Johann Kresnik (79). »Z njuno vse prerano smrtjo je Pliberk izgubil dve svojih najpomembnejših umetniških osebnosti,« poudarja Arthur Ottowitz.

Evropska razstava leta 2009, ki sta jo Pliberk in Šentpavel v Labotski dolini skupaj priredila, je šla v zgodovino kulturnega mesta v  območju Matjaževe Pece. Tema Evropske razstave je bila  religija, v Šentpavlu pod naslovom »Moč besede«, v Pliberku »Moč slike«. Vendar se v Pliberku niso zadovoljili samo  z  razstavo slik znanih avstrijskih umetnikov v Muzeju Wernerja Berga, temveč so poskrbeli tudi za atraktiven okvirni program: notranjost mestne farne cerkve so okrasili z okni sv. Heme, ki jih je ustvaril umetnik Karl Vouk, pred cerkvijo sta nastala Evropski trg, delo umetnika Helmuta Blažeja, in Vrt religij (delo umetnika Rudija Benétika), v okviru libuškega žegnanja pa je MoPZ Kralj Matjaž vabil na Praznik evropskih narodnih skupnosti s kulturnimi skupinami devetih narodnih manjšin iz štirih evropskih držav (Avstrija, Italija, Nemčija in Slovenija).

Enkratna premiera za Pliberk

Še posebej odmevne pa so bile uprizoritve (sedem vsega skupaj) odrske produkcije Slovenske prosvetne zveze (SPZ) v sodelovanju z deželo Koroško in občino Pliberk »Auf uns kommt es an / Ta roka bo kovala svet« v Kulturnem domu Pliberk. Šlo je za uprizoritev plesno-gledališke drame Christopha Klimkeja o Juri Soyferju  pod režijsko roko svetovno znanega koreografa in režiserja Johanna Kresnika, ki je pozneje, leta 2017, omogočil tudi nadvse odmevno razstavo Gottfrieda Helnweina v Muzeju Wernerja Berga.  Glasbeni part plesno-gledališke drame »Ta roka bo kovala svet« je prevzel rojeni Pliberčan Karlheinz Miklin, glasbenik, ki se je s saksofonom uveljavil na svetovnem vrhu jazzovske glasbe in bil med drugim vodja inštituta za jazzovsko glasbo na Glasbeni visoki šoli v Gradcu. Njegov oče Karl Miklin, dolgoletni ravnatelj pliberške ljudske šole, je izhajal iz rodbine pri Ornovtu na Ponikvi in je bil tudi zavzet cerkveni pevec v pliberški farni cerkvi.   

  Za pliberško kulturno sceno je bil skupen projekt obeh vrhunskih umetniških ustvarjalcev Kresnika in Miklina enkratna premiera, ki je odmevala daleč preko domačih meja. Bil je to skupen projekt  umetnikov s pliberškimi koreninami, ki sta »vsak na svoj način ponesla Pliberk v svet, ob vsem tem pa nikoli nista pozabila, odkod prihajata« (župan Stefan Visotschnig). 

Prva režija na Koroškem

Za Kresnika je bila režija drame o Juri Soyferju na odru pliberškega Kulturnega doma    sploh prva uprizoritev na Koroškem – uprizoritev domačina iz Šmarjete nad Pliberkom, ki je s tremi leti doživel, kako so partizani ustrelili njegovega očeta, ker je simpatiziral z nacisti, medtem ko se je njegov sin Johann pozneje uveljavil kot odločen nasprotnik nacifašizma. Še prej, po očetovi smrti, se je z mamo preselil v Gradec in doraščal v hiši funkcionarja štajerske KPÖ  in pozneje postal sam član štajerske komunistične partije. Dan pred pozivom za služenje vojaškega roka je Johann Kresnik pobegnil v Nemčijo, ker ni hotel vzeti v roke puške. Prej se je v Gradcu učil za orodarja in se poleg poklica že začel ukvarjati z gledališkim plesom, po begu v Nemčijo pa se je razvil v svetovno znanega plesalca in režiserja. 

Veljavne tudi za Koroško

Njegov radikalen  (umetniški) boj proti nacizmu in fašizmu in izkoriščajočemu kapitalizmu na račun socialno šibkih je botroval tudi pri izbiri produkcije »Ta roka bo kovala svet«. V pogovoru z Novicami (štev. 30/ 2009) je na vprašanje, kako je prišlo do izbire lika Jura Soyfer, poudaril:

Zamisel se je porodila v pogovoru z dramaturgom in pisateljem Christophom Klinkerjem. Oba sva bila mnenja, da je Soyferjevo delo iz več razlogov aktualno za tukajšnji odrski projekt. Pesnik in pisatelj Jura Soyfer je tukaj sorazmerno neupoštevan avtor judovskega porekla, ki je zelo mlad umrl v koncentracijskem taborišču. Bil je nenavadno vizionaren in se je tankočutno ubadal s temami, kot so gospodarska kriza, brezposelnost ali antisemitizem. Teme so danes spet aktualne in so veljavne tudi za Koroško.    

»Z vse prerano smrtjo Karlheinza Miklina in Johanna Kresnika je Pliberk izgubil dve svojih najvažnejših umetniških osebnosti,« poudarja pliberška umetniška duša Arthur Ottowitz za Novice. Ne samo zanj je njuna nepričakovana smrt nepojmljiva.