Celovec Študij prava je Božo Grafenauer izbral zato, ker je želel postati detektiv. A iz tega potem ni bilo nič. »Odločil sem se za profesuro na mariborski univerzi. Po upokojitvi pa imam sedaj čas, da se po svoje ukvarjam z detektivstvom.« Grafenauer je podrobno raziskal usodo svojega očeta, rojenega Ziljana, v izseljeništvu, partizanstvu in nemškem ujetništvu. Knjigo Zgodbe iz izgnanstva in bojev na sremski fronti, izdano pri Etno servisu v Ljubljani, je ta torek predstavil koroškemu občinstvu v knjigarni Haček v Celovcu.

Božo Grafenauer, med letoma 1997 in 2000 minister v vladi Janeza Drnovška, pristojen za lokalno samoupravo, med letoma 2001 in 2009 pa predsednik Kluba koroških Slovencev Maribor, je neposredni potomec ziljskih Grafenauerjev. Njegov oče Ludvik, o katerem piše v knjigi, se je rodil leta 1902 v Blačah na Zilji. Novembra leta 1918 je kot dijak celovške humanistične gimnazije v rojstnem kraju sodeloval v pripravljalnem odboru za ustanovitev Narodnega sveta za blaško občino. Po izgubljenem plebiscitu je moral leta 1920 zapustiti rodno Koroško in še v Velikovcu začeto učiteljišče je zaključil v Mariboru.

Službo učitelja je dobil najprej v Libeličah, kjer so krajani leta 1922 dosegli izničitev rezultatov plebiscita in s tem priključitev Jugoslaviji, leta 1926 nadučiteljsko mesto v Šentanelu, leta 1939 pa je postal ravnatelj osnovne šole Fram pri Mariboru. Takoj po napadu na Jugoslavijo in nemški zasedbi slovenske Štajerske je gestapo 19. aprila 1941 aretiral Ludvika Grafenauerja, junija istega leta pa je bil z družino izgnan v Srbijo. Kakor ugotavlja njegov sin Božo, so načrti za nemško okupacijo delov Slovenije nastali že takoj po plebiscitu leta 1920, seznami za izselitev Slovencev pa so bili sestavljeni že leta pred napadom na Jugoslavijo. Pri tem so imeli pomembno vlogo v avstrijskem Gradcu nameščeni uradi, kakor je bila izpostava nemške obveščevalne službe RSHA (Glavnega varnostnega državnega urada), ki je imela pripravljen seznam 1200 oseb na slovenskem Štajerskem, ki so jih posebej spremljali in o njih zbirali podatke. Na tem seznamu je bil tudi Ludvik Grafenauer, saj je kot učitelj, torej izobraženec, in koroški priseljenec, se pravi zaveden Slovenec, sodil med prve tarče. 

Božo Grafenauer v knjigi, ki je opremljena z znanstvenim aparatom (»kot pravnik sem navajen citirati«), podrobno opisuje razmere po nemški okupaciji. Pri tem posebej piše tudi o usodi duhovnikov, »nad katerimi so se nacisti najbolj izživljali, a se v Sloveniji o tem ne piše.« Obširno opisuje razmere v izganstvu v Srbiji, kjer so bili slovenski izgnanci – kljub tudi trpkim izkušnjam – med prebivalstvom po večini dobro sprejeti. Po Grafenauerjevi oceni so jim bili Srbi naklonjeni, »ker so Slovenci bili izgnani znotraj prej skupne države, ker je veliko Srbov služilo vojaški rok v Sloveniji in so zato imeli dobre  izkušnje, ker so Slovenci veljali za delovne in zanesljive in ker je v Srbiji bilo veliko Korošcev, ki so zbežali po plebiscitu, in Primorcev, ki so zbežali iz Italije.«

Novembra leta 1944 je Ludvik Grafenauer, rojeni Ziljan, vstopil v slovenski bataljon Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije in se boril na sremski fronti, enem najbolj krvavih bojišč na balkanskih tleh, kjer je bil januarja 1945 ranjen in aretiran. V zagrebškem zaporu je dočakal osvoboditev in bil do upokojitve leta 1962 ponovno ravnatelj osnovne šole v Framu. Umrl je leta 1973.

O usodi slovenskih izseljencev ali pregnancev se je za časa Jugoslavije malo raziskovalo, šele dobri dve desetletji po osamosvojitvi je to poglavje stopilo bolj v središče znanstvene srenje. Knjiga Boža Grafenauerja dodaja bistvene nove zapise, tudi zaradi tega, ker govori o usodi človeka, rojenega na Zilji, po plebiscitu izgnanega iz rodne Koroške.