V pogovoru: Simon Schnabl

Bil je fant kot vsak drug. Živel je v mali vasici na Koroškem. Obiskoval je Slovensko gimnazijo, enkrat na leto žegen, Slovenski ples in Akademijo. No, bil je malo boljši v šoli kot povprečje, malo bolj se je zanimal in angažiral. Hotel je v svet, spoznati druge ljudi in kulture. Danes (po opravljeni mednarodni šoli v Devinu pri Trstu) je na poti na Harvard, na najbolj znamenito univerzo v ZDA. Od pomivalca posode do milijonarja. Od fanta iz koroške vasi do študenta na Harvardu. F. Scott Fitzgerald ne bi mogel napisati boljše različice velikih ameriških sanj. Simon Schnabl o šoli, izobraževanju in slovenščini.

 

Koliko se razlikuje šola v Devinu od Slovenske gimnazije?
Kar se tiče kultur, je šola v Devinu bolj raznolika. Obiskujejo jo ljudje iz 80 do 90 držav. Tudi stik z ljudmi je drugačen. Živiš na kampusu, kar pomeni, da preživiš vsak dan ves dan z istimi ljudmi. Stik med nami je nekako bolj iskren, drugemu bolj zaupaš in več poveš o sebi, tudi med poukom. Obstaja pa tudi akademska razlika. V Devinu smo imeli modularni sistem. Izbereš si šest predmetov in tudi njihovo težavnostnjo stopnjo. Ne sediš v razredu vedno z istimi ljudmi. Tako na koncu poznaš skoraj vsakega iz svojega letnika. Tudi pri zunajšolskih dejavnostih se vedno spet srečaš. Stiki med nami so torej res prisrčni.

Po maturi mladi pogosto ne vedo, kako naj bi nadaljevali. Ampak pri tebi je to bilo kar hitro jasno. Kaj misliš o tem?
Mislim, da si vprašanje »Kaj naj delam?« vsak zastavi prej ali slej. Saj nikoli ne moreš biti prepričan, kakšna bo prihodnost. Tudi jaz sem to doživel, ampak že pred tremi ali štirimi leti. Tedaj sem padel v nekakšno luknjo, imel sem celo dve trojki! (smeh) Prej sem hotel postati igralec v gledališču. Znanost me je sicer tudi zanimala, ampak nisem vedel, kaj natančno. Ko pa sem izvedel za UWC (United World Colleges), sem si mislil, če bom sprejet, se bom odločil za znanost, če ne, bom pa nadaljeval na gledališki poti. Potem ko so me torej sprejeli, sem spoznal, da me še posebej zanima biologija. Zdaj pa bom šel študirat genetiko.

Ponavadi se hočejo dijaki raje izogniti učenju. Ti si si pa izbral inštitucijo, kjer vse kroži okoli učenja. Kako se lotiš dela?
V vsakem predmetu vedno poskusim najti to, kar me zanima. Na to se potem koncentriram. Seveda je bila prednost, da si lahko tako v Devinu kakor tudi potem na Harvardu izbereš predmete. Ampak jaz se tudi med učenjem sprostim. Na primer je matematika zame pomirljiva. V Devinu sem vedno pred spanjem delal pol ure matematike. (smeh)

Kako si izvedel, da si bil sprejet na Harvard?
To je bilo okoli polnoči. S prijateljem iz Gradca, ki je stanoval v sosednji sobi, sva pregledala vse univerze, na katerih sem se prijavil. Ko sem izvedel, da sem sprejet na Harvard, sem bil čisto iz sebe. Takoj sem šel v sobe mojih najboljših prijateljev, jih zbudil in jim sporočil novico. Ampak potem sem tudi začel razmišljati o tem, kako bodo zdaj ljudje ravnali z mano in me videli.

Se je kaj spremenilo v tej smeri?
Prijateljstva so ostala v bistvu nespremenjena. Toda večkrat so me malo zafrkavali z vzdevkom »harvardski fant«.

Harvard je precej draga univerza. Ali ni to krivično, da moraš toliko plačati za izobrazbo? Ali to ne ustvarja nove elite?
Seveda, sploh v ZDA je to grozno. Tam v privatnih inštitucijah sprejmejo le bogate ljudi. Socialni mobilnosti to gotovo ne koristi. Ljudje z denarjem bodo v takšnem sistemu vedno privilegirani. Ampak pri elitnih univerzah je to malo bolje, ker dajo šole finančno pomoč. Vsak učenec plača toliko, kolikor zmore. Toda seveda to ni na vseh univerzah v ZDA tako. Na večino univerz si sprejet le, če si bogat ali pa če imaš pravi priimek, s katerim lahko univerzi dobro koristiš v javnosti. To se mi zdi strašno in vesel sem, da to v Avstriji ni tako.

Kaj zmore šola?
Prepričan sem, da ti šola lahko pomaga, če veš, kaj hočeš. Toda obstajajo tudi problemi. Včasih šola nekoliko utesnjuje. Moraš delati, kar ti predpišeta šola ali univerza. Na primer moraš pri akademski filozofiji v eni uri napisati spis o temi, s katero se pravi filozofi ukvarjajo mesece in leta, preden napišejo le nekaj besed. Ampak ni pod vprašajem, da potrebujemo izobrazbo. Z njo si lahko ogledamo stvar z različnih vidikov. Takšne sposobnosti nam tudi pomagajo v vsakdanjem življenju pri komunikaciji in razumevanju.

Kaj meniš o konformnosti?
Mislim, da je to odvisno od šole. Na Harvardu imaš na primer veliko svobode. Lahko si izbereš vse predmete, lahko si celo sam sestaviš svoj bachelor. Če obstaja takšen pritisk, potem gotovo izvira od šolarjev ali od socialnega okolja.

In v šolskem sistemu nasplošno?
Tisti, ki imajo več težav, dobijo tudi več pomoči. Menim, da je to tudi pravično. V filozofiji sem se ukvarjal s tem, kako se ustanovi družbo, v kateri imajo vsi enake možnosti. Problem je, da učenci ne prihajajo iz enakih socialnih situacij in niso na istem nivoju. Torej potrebujejo nekateri več pomoči in pozornosti. Šola jim mora omogočiti, da imajo enake možnosti kot drugi. Ampak potem nastane problem, da so vsi dijaki prisiljeni na isto povprečje in talenti gredo v izgubo. Rešitve za ta problem še nisem našel.

Kako si prišel prvič v stik s slovenščino in kakšen pomen ima slovenščina v vaši družini?
Hodil sem v slovenski vrtec v Mohorjevi, v dvojezično ljudsko šolo in potem na Slovensko gimnazijo. Ampak slovenščina je tudi v naši družinski zgodovini vedno bila pomembna. Moji stari starši govorijo slovensko. Moj dedek je ustanovil prvo slovensko stranko v Draščah na Zilji (Joz Schnabl). Vedno sem bil v stiku s slovenščino. Ker pa se moji starši ne pogovarjajo v slovenščini, sem se je moral naučiti v šoli. Večkrat sem razmišljal o tem, ali sem koroški Slovenec. Zdaj se že bolj nagibam k odgovoru, da sem, ampak dejstvo je pač, da ne obvladam jezika perfektno. Čutim tudi pritisk iz manjšine. Nekateri menijo, da če slovenščine ne obvladaš perfektno, nisi pravi koroški Slovenec. Imel sem tudi druge izkušnje, ker pač v družini govorimo nemško. Otroci, ki so odraščali v slovenskem okolju, so se soočali z represijo in diskriminacijo. Tega jaz nisem doživel in zato tudi ne vem, če lahko svoje izkušnje vidim kot izkušnje koroškega Slovenca. Ampak zame ima slovenščina na vsak način zelo velik pomen.

Ali je tudi to odvisno od uspeha, če si sprejet v narodni skupnosti ali na splošno v kakšni skupini?
Menim, da je gotovo lažje biti sprejet v neki skupnosti, če si znan. To je bila tudi kritika Elfriede Jelinek v eni njenih iger. Pisateljica je kritizirala, da je Ana Netrebko takoj dobila državljanstvo, ker je pač znana, medtem ko ga begunci ne dobijo, ker pač nimajo tega statusa. Ta izklučitveni odnos nekaterih koroških Slovencev do drugih ima gotovo tudi zgodovinske razloge. Med drugo svetovno vojno in po njej so ljudje pač morali gledati na samega sebe in na skupnost, da ne bi popolnoma izginila. Ta mentaliteta odmeva še v današnjem času.

Zakaj boš sodeloval pri akciji »Zila Revival-Rešimo jezik«?
Mislim, da je to izjemno važno. Ne moreš kar tako vreči stran cele kulture. Važno je, da obvladaš več jezikov. V preteklosti se je marsikdaj enačilo slovenščino z neko ideologijo. Zato se je tudi mnogo družin od nje distanciralo. Ta projekt bo temu nasprotoval. Slovenščina in ziljščina sta zgodovinski in kulturni aspekt Koroške. Škoda bi se mi zdelo, če bi to šlo v izgubo.

info

UWC (United Worl Colleges)
United World Colleges so mednarodne šole, katerih je cilj podpiranje miru in medsebojnega razumevanja s pomočjo izobrazbe. 13 kolidžev organizacije je razporejenih po vsem svetu, od Kostarike do Indije. Učni jezik je angleščina, saj obiskujejo šolo učenci iz približno 80 držav. Program šole dijakom ne nudi le akademske, temveč tudi športno, kulturno in socialno izobrazbo.

Harvard

Harvard je najstarejša šola za visoko izobrazbo v ZDA. Harvard v zvezni državi Massachusetts na vzhodni obali je obiskovalo 48 dobitnikov Nobelove nagrade, 32 državnih vodij in 48 Pulitzerjevih nagrajencev. Obisk univerze letno stane približno 50.000 dolarjev, s finančno podporo pa približno 12.000 dolarjev letno. Osrednjo univerzo obiskuje približno 6.700 študentov.