»Narava demokracije se kaže v tem, kako se ravna z manjšinami.« Karin Kraml je svetovljanka v pravem pomenu besede. Živela je med drugim v Bruslju, Avstriji in Angliji. Sama se opisuje kot vneto oboževalko EU, ki se zavzema za večkulturnost na vseh ravneh. Karin Kraml je novinarka, bivša parlamentarka, gastronomka in moderatorka. V intervjuju spregovori o politiki, številnih poklicih in družbenih gibanjih.   

Delali ste pri različnih oddajah, med drugim »ZIB«, »Ohne Maulkorb«, ali »Treffpunkt Kultur«. Nadalje ste tudi moderirali v radiu »KroneHit«. Kaj so posebnosti poklica moderatorke?

Karin Kraml: Vprašanje, ki se mi zdaj po letih delovanja kot moderatorka stavlja, je: Zakaj iščejo nekateri ljudje javnost? Moderatorji in moderatorke hočejo stati v javnosti in biti prepoznavni v tem delu. Ko sem prvič dobila možnost za moderiranje, sem si to verjetno želela. To je bilo v 80-ih letih. Delala sem kot novinarka v kulturni redakciji. Nagovoril me je glavni vodja oddelka, če ne bi hotela delati v mladinskem oddelku pri »Ohne Maulkorb«. Ko sem zvečer sedela doma, sem začutila, da je to pravi poklic zame. Z moderacijo sem pričela, ko sem bila stara 24 let, najbolj znana v Avstriji pa sem bila verjetno z 38 leti. Zdaj me k sreči poznajo le še starejši.  

Danes sem mnenja, da je to poželenje nastalo iz neke negotovosti. Kot mlad človek se hočeš čutiti, hočeš vedeti, kako te drugi zaznavajo. Mislim, da je to tisto, kar hočeš kot moderatorka spoznati. Na vsak način je poklic nečimrnosti. To je treba spoznati, kajti ta poklic te lahko tudi zastrupi. Ne smeš pozabiti, da nisi znana, ker si tako fantastična, temveč zaradi oddaje oz. institucije. Zdaj me moderacija ne privlači več. Mnogo sem se naučila, mnogo sem obdelala. Spoznala sem tudi senčno plat spoznanja. 

Z »Liste Martin« ste prišli v parlament EU. Kako ste doživeli svoj čas v parlamentu?

Politično delovanje sem si v teoriji predstavljala čisto drugače, kakor je bilo potem v praksi. Vedno si misliš, da politiki naj končno nekaj počnejo, če že dobivajo tako visoke plače. Če sem kot novinarka delala intervjuje s politiki, sem si to tudi vedno mislila. Zanimalo me je, zakaj se nekateri uveljavijo, drugi pa po kratkem času spet izginejo. Kot se je izkazalo, sama spadam k drugi kategoriji. (se smeji) To me je v bistvu presenetilo, ker sem tudi jaz hotela veliko spremeniti. Potem pa sem spoznala, da lahko kot parlamentarka premikam le zelo majhne stvari. Zakonodaja je, posebej na evropski ravni, neverjetno komplicirana. Obstajajo zelo nepriročni predeli zakonov, ki jih izdela komisija strokovnjakov in strokovnjakinj. Parlamentarci in parlamentarke, ki prihajamo iz različnih držav in zastopamo različne kulture, moramo potem prikrajati te zakone za svoje dežele. Preverjati moramo vsako besedo, če se ujema ali ne. Tu brkljamo vsak iz svojega vidika na posameznih besedah. Za socialdemokrate, ki zastopajo delojemalce, je npr. pomembno, da zaščita delojemalcev ni le »priporočena«, ampak »za delodajalca obvezujoča«. Tako se v parlamentu prepira zaradi posameznih besedi, ki pa lahko spremenijo celotno besedilo. To je neverjetno natančno delo, ki te hitro frustrira. Ampak parlament EU pač tudi ustvarja skupni življenjski prostor za 500 milijonov ljudi. Zato je tako zapleteno in zato se te podrobnosti tako dolgo obdelavajo.   

Kaj smatrate za najbolj zanimivo delo, ki ste ga opravljali kot EU parlamentarka?

Leta 2004 je Ciper pristopil k EU. Imeli so referendum, kjer so grški Ciprčani izključili turške. Niso se združili. Skupina parlamentarcev nas je bila potem za to pristojna, da se odpravimo tja in raziskujemo, ali bi se narodni skupnosti le mogli zediniti. V tem času, ko sem jaz tam bila, ni prišlo do nobene združitve. Zdaj smo v letu 2019 in ta trenutek je še vedno močno oddaljen. Tu se vidi, kako naporna je politika. Bili smo večkrat tam, srečali smo se z različnimi NGO, organizirali smo raznolike prireditve, povabili smo študente in študentke iz obeh narodnih skupnosti v Bruselj itd. Poskusili smo mnogo, mnogo stvari, ampak nič ni uspelo. To je politika! Naporna, drobnjakarska in veliko manj spektakularna, kakor si jo človek predstavlja. Od vseh mojih poklicov je bil to tisti, pri katerem dobiš najmanj nazaj. Zvečer ležiš v postelji in si misliš, ali si danes sploh kaj opravila in kaj bi lahko izboljšala pri svojem načinu dela. 

V koliko je to delo spremenilo vaše mišljenje o moči politike? 

Odkar sem delala v parlamentu, me zasleduje prav to vprašanje: Kdo ima moč? Parlamentarci in parlamentarke je nimajo. Nekoč sem govorila z avstrijsko ministrico o tem in ona je rekla, da gotovo tudi njej moč ni doma. Zadnje leto sem imela možnost spremljati Sebastiana Kurza pri več potovanjih. Preko tistih se tudi ni veliko premaknilo. Potovali smo k Macronu, k Merklovi, v Etiopijo k predsedniku vlade itd. in povsod je bil isti hrušč in trušč. Srečanja trajajo pol ure, tam pa kot novinar ali novinarka ne smeš biti zraven. Če se pa zatem pelješ domov in delaš intervju, potem slišiš mnogo lepih besed in obljub, toda ne vidiš nobene spremembe. Življenjska situacija v Afriki se niti malenkostno ni izboljšala potem, ko je Kurz kot predsedujoči Evropskega sveta rekel, da se bo tega lotil. Torej tudi tam ni moči. Verjetno zelo velik del politikov le težko kaj spremeni in če kaj malega uspe, potem je to očitno po večini nekaj, kar služi nižjim instinktom. Zadnja vlada je npr. bila zelo uspešna s ksenofobijo. 

V teku vašega političnega in novinarskega dela ste se tudi bavili z manjšinami. Kako ocenjujete koroško slovensko narodno skupnost?

Sem vneta občudovalka vseh evropskih kultur. Vsak izraz neke kulture – jezik, perspektiva, zgodovina itd. – je zame bogastvo evropskega kontinenta. Zato sem se tudi vedno zanimala za manjšine. Mnogo sem se naučila od njih. Narodne skupnosti se lahko le razvijajo in preživijo, če se jih občuti kot dragocenost. Če potem neki politiki rečejo, da mora vse biti uniformno in da je »naša kultura takšna in ne drugačna«, me kar zgrabi strah. Evropska kultura nima enotnega obraza. Če začnemo delati proti temu, potem izgubimo vse, kar smo. 

Naučila pa sem se tudi, da se narava demokracije kaže v tem, kako se ravna z manjšinami. Ta stavek sem se naučila od koroških Slovencev. Nikoli ga nisem več pozabila in motiviral me je tudi kot novinarko in političarko. Razmišljala sem vedno tudi o tem, kako bo neka manjšina kak zakon občutila. 

Z gibanjem »Fridays for Future« je prišlo do novega fokusa na ekološka vprašanja. Mislite, da se bo politika začela zavzemati za omejitev pretečih posledic zaradi od človeka povzročene klimatske spremembe? 

Mislim, da se zdaj mnogo dogaja. Treba je priznati, kako fenomenalno je to, da ima nekdo tako moč in voljo, da se tako zavzema za tako pomembno zadevo. Dekle je avtentično in doseže mladino. Celotni razred moje hčerke je fasciniran od Grete Thunberg. Že tvorijo klima-klube in se povezujejo. Odrasli pa pogosto obravnavajo Greto Thunberg skoraj plaho. To je verjetno zaradi tega, ker vidijo, da se je tu vnela iskra, ki je ne bo mogoče pogasiti tako hitro. V Nemčiji se že opaža vpliv skozi vse stranke. To je vse ona sprožila, drugače bi verjetno zaspali še nekaj desetletij. 

Drugo gibanje, ki je danes prezentno, je feministično. Ali obstaja razlika, če si moški ali ženska v medijskem poklicu?

Ko sem 1980 pričela pri ORF, so bile moje kolegice, ki so bile s 40 leti ravno na vrhuncu poklicnega življenja, vse brez otrok. Bila sem ena prvih, ki je potem imela otroka in kariero. V 1980-ih letih se je to pričelo. V mojem primeru je to uspelo, ker sem moške pritegnila k delu. Imam pet otrok in le-ti imajo dva očeta. Oba sta mnogo delala z otroki. Brez tega timskega dela ne bi bilo možno. Kar pa se tiče feminističnega gibanja, se mi zdi, da se je zdaj šele spet okrepilo v zahodni družbi. Želela bi si, da postane globalno gibanje. »Me too« je že bil takšen prvi globalni znak.

Tudi v gastronomiji ste aktivni. Odprli ste restavracijo, napisali kuharsko knjigo in zdaj preko spletne strani »mamahunger« tudi ponujate kuharske tečaje. Kako je prišlo do te menjave poklica?

Že kot otrok sem rekla, da hočem postati novinarka in/ali odpreti kavarno. Postala sem oboje. Lastna restavracija me je pritegnila, ker sem hotela biti samostojna, brez šefa ali šefinje. Dvakrat sem poskusila. Prvič so me kratko pred odprtjem poklicali v Bruselj. Potem sem restavracijo prepustila svojemu ubogemu možu! Drugič sem po Bruslju poskusila z restavracijo »EastEnd«. Tri leta pa pol sem jo vodila in to je bil zame čudovit čas. Veliko sem se naučila, kaj je npr. težko fizično delo. Bil pa je tudi velik hec. Naredili smo tematske menije, v 80 dneh okoli sveta itd. Takoj si dobil osebni feedback, čisto drugače kot v politiki ali v novinarstvu. Ampak, ne vem, koliko ur sem delala, koliko osebnega denarja sem investirala, s kolikimi uradnimi obveznostmi sem se morala ubadati. V bistvu v gastronomiji ne moreš zaslužiti denarja. To sem se morala naučiti. Vseeno pa neverjetno rada kuham in zato sem ustanovila mamahunger.com. Opazila sem, koliko mladink in mladincev sploh ne zna kuhati. Zato sem si namislila, da hočem ponuditi kuharske tečaje. Ime slišim dan za dnem, ker moji otroci radi vpijejo »Mama, Hunger!« (»Mama, lačni smo«). Od septembra naprej imam tečaje na ljudski univerzi na Dunaju. Naslov enega tečaja je »Brez denarja na koncu meseca« – torej gre za konkretne izzive. 

Delate pri ServusTV. Kaj je razlika v delu za privatni televizijski oddajnik ali za javnopravni?

Kdor plača, narekuje. To je pri enem kakor pri drugem tako. Pri javnopravnem naj bi bili davkoplačevalci in davkoplačevalke, toda v bistvu so pogosto stranke. Pri ORF politika pogosto poskuša vplivati, posebno v političnem območju. Ampak uredniki in urednice so zelo močni in se največkrat uveljavijo. Pri ServusTv je situacija podobna, ampak tukaj je fokus pač na RedBull, na Mateschitza in njegov medijski imperij. Tu se takoj vidi, kaj mu je pomembno – npr. nega tradicij, ampak tudi uresničevanje individualnih želj. Torej bolj konzervativen, tradicionalen pogled na svet. Tako so potem tudi oddaje usmerjene. Tu si potem kot novinarka omejena, moraš se baviti z življenjskim svetom medija. Zame je to bilo zelo zanimivo. Moram pa reči, da je mi ServusTv dal šanso, da se vrnem v novinarstvo. Kot 55- letna bivša političarka ne najdeš tako hitro spet poklica v tem delovnem območju. Moja srčna zadeva je vedno bila Evropa. Spoznala sem parlament in politiko od znotraj in hotela sem to zdaj tudi razložiti.