Družina Hu prihaja iz večmilijonskega mesta Šanghaj na Kitajskem, Slovenija je postala njena druga domovina, od leta 2014 pa strežejo gostom z azijskimi dobrotami v Celovcu.

Celovec Kot ljubitelj azijske kuhinje sem se napotil v restavracijo z azijskimi dobrotami, ki je v bližini mojega stanovanja – v Paulitschgasse 11, kjer je nekoč domovala veleblagovnica Gerngross. Preden sem vstopil v restavracijo, sem zagledal na steklenih vhodnih vratih list z naslednjim obvestilom:

Naša restavracija Mongolia BBQ Chopstix išče novega mladega delavca.
Tel: 0043 699 141 87 188

Obvestilo je bilo napisano izključno v slovenščini.
V restavraciji z azijskimi dobrotami me je sprejelo osebje, pri katerem ni bilo mogoče spregledati, da prihaja iz Azije. Vprašal sem mladega natakarja: »Govorite tudi slovensko?« Odgovoril mi je v perfektni slovenščini: »Da. In tudi Slovensko gimnazijo obiskujem. Prav tako moja sestra Kaiwen Hu. Trenutno sem v 6. letniku, moja sestra Kaiwen pa v četrtem.« In starši? »Tako mati Bingbing Chen (na sliki levo) kot tudi oče Shouhong Hu obvladata slovenščino,« mi je zatrdil njun sin Zhongkai Hu. Nato sem ga še vprašal, ali bi bil pripravljen več povedati o svoji zgodbi za Novice. Rade volje je skupaj s svojo mamo sprejel to povabilo.

»Slovenija je za življenje fantastična«
Mati in oče sta se rodila na Kitajskem, v 23-milijonskem mestu Šanghaj, v enem od največjih mest na svetu. Življenjska pot ju je pripeljala v Slovenijo, 45-letno mamo Bingbing leta 1998, njenega moža pa že nekaj let prej. Zakaj sta se odločila ravno za Slovenijo? Mati Bingbing: »Da smo Kitajci povsod na svetu, je znano. Za Slovenijo pa sem doma slišala ter brala in videla na televiziji, da je to lepa država. Vse je zeleno, zrak je čist. Skratka: za življenje je Slovenija fantastična država.«
V Trbovljah v Zasavju sta si kitajska priseljenca ustvarila restavracijo, v Trbovljah sta se rodila tudi sin Zhongkai (leta 2000) in hči Kaiwen (leta 2004). »Ko sem prišla v Trbovlje, nisem znala slovensko. Naučila sem se pri strankah naše restavracije in s pomočjo knjig,« pripoveduje mati Bingbing.
Po Trbovljah se je družina preselila v slovensko prestolnico Ljubljano, kjer sta otroka obiskovala tudi osnovno šolo. Prvo restavracijo z azijskimi dobrotami so imeli na Viču, drugo za Bežigradom. Na Viču imajo tudi svojo hišo, ki je ostala še naprej njihov ljubljeni dom, tudi danes, ko imajo restavracijo v Celovcu.

»Celovec ni daleč od Slovenije«
Restavracijo v Celovcu so odprli leta 2014. Na vprašanje, zakaj so se odločili za ta korak, odgovarja mati Bingbing: »Celovec ni daleč od Slovenije. Tudi slovenske ustanove so v Celovcu, npr. Posojilnica Bank. Za otroka obstaja prav tako možnost, da se naprej izobražujeta v slovenščini, poleg tega pa tudi v nemščini. Tako imata tudi boljše možnosti za svojo prihodnost.« Zato je bilo za starše samoumevno, da so zaupali sina in hčerko Slovenski gimnaziji. Sin Zhongkai: »Zame je slovenščina domači oz. prvi jezik, angleščina in kitajščina sta drugi jezik, kitajščina pa je tudi naš družinski jezik.«
Šolanje na Slovenski gimnaziji komentira sin Zhongkai samo z lepimi besedami. »V družbi šolskih kolegov in profesorjev se dobro počutim. Slovenska gimnazija je veliko bolj moderna kot šole v Sloveniji. Avstrijski šolski sistem pozna manj pritiska in gleda bolj na učence kot slovenski sistem. To mi potrjuje tudi 90 odstotkov dijakov, ki prihajajo iz Slovenije.« Tudi med sošolci se čuti Zhongkai zelo dobro sprejet. »Pravijo, da sem zelo prijazen sošolec. Veliko jih rado prihaja tudi v našo restavracijo. To velja tudi za profesorje z družinami,« pripoveduje dijak Slovenske gimnazije s kitajskimi koreninami.

»Celovčani so docela presenečeni«
In kako sprejemajo nemško govoreči Celovčani dejstvo, da so lastniki restavracije Chopstix Kitajci, ki govorijo perfektno slovensko? Zhongkai: »Ko nas obiščejo, ne vedo, da znamo slovensko. Ko slišijo, da govorimo tudi slovensko, so docela presenečeni.« Na koncu pa sem še vprašal Zhongkaijevo mamo, zakaj je obvestilo na vhodnih vratih, s katerim iščejo novega mladega sodelavca samo v slovenščini? Njen odgovor je bil odločen in jasen: »Vemo, da zna v Celovcu vsak nemško. Mi pa hočemo, da zna tisti, ki se zanima pri nas za službo, poleg nemščine tudi slovensko. Drugače ne dobi službe.«
Vsekakor izrazito samozavesten odnos do slovenščine. Zaslužil bi si večjo pozornost tudi pri koroških Slovencih. In pri gostincih, ki prihajajo na Koroško iz Slovenije in nimajo kitajskih korenin.