Deli
Julijan Smid s svojim trenerjem Urošem Smolejem v Planici

Podatek pove s skromnostjo, le sijaj v očeh razkriva, kako ponosen je. Tudi sicer ni slišati nikakršnega hvalisanja, kaj šele prevzetnosti, ko govori o svojih dosežkih. Pa je najboljši skakalec v svojem letniku. V Avstriji uradno. V Sloveniji pa neuradno.

Minulo soboto se je Julijan Smid namreč kot gost, saj je avstrijski državljan z licenco avstrijskega kluba, udeležil državnega prvenstva Slovenije v smučarskih skokih v Planici. In zmagal v svoji starostni kategoriji. Uradni koroški prvak je bil že dvakrat, zmagal je tudi v skupnem seštevku koroškega in avstrijskega pokala. Lani pa je osvojil tudi še lovoriko avstrijskega prvaka.

Za smučarske skoke se je navdušil s šestimi leti, ko je gledal televizijske prenose tekem. Prve izkušnje si je začel nabirati v Športnem društvu Zahomc, njegov talent je opazil nekdanji avstrijski reprezentant Heinz Kuttin in ga kot tedanji trener povabil v smučarski klub v Vrbo. Tam je včlanjen še danes, vendar od letos v glavnem trenira v SK Rateče-Planica. Iz Loč, kjer živi s sestro dvojčico Jano, mlajšim bratom Dejanom ter materjo Diano in očetom Marijanom, se tri do štirikrat na teden pelje na južno stran Karavank, kjer je navdušen nad kakovostjo dela z mladino. »Na Koroškem sem opravil pet skokov na trening, v Planici jih osem. Poleg tega pa je super, ker se lahko pogovarjam v slovenščini,» razlaga mladi skakalni up.

Slovenščina je velika vrednota tudi za oba starša, zato oče Marijan zagotavlja, da sina nikakor ne želi poslati na športno gimnazijo v tirolski Stams. »Tam bi se slovenščini odtujil, zato se sedaj dogovarjamo, da bi se Julijan šolal na gimnaziji v Kranju, kjer imajo športni program.« Šola mora biti kljub športnim izzivom na prvem mestu, poudarja oče, ki sinu želi zagotoviti solidno izobrazbo. Julijan, ki ga zanima poklic arhitekta, sedaj obiskuje četrti razred Slovenske gimnazije v Celovcu, kjer je odličnjak (na mesec prebere vsaj eno slovensko in eno nemško knjigo), dvakrat je prejel tudi priznanje Šport in šola. »Kot družina smo Slovenski gimnaziji zelo hvaležni, saj take podpore najbrž ne bi dobili niti na športni šoli,» poudarja Marjan Smid.

Julijan namreč trenira šest dni v tednu, le v nedeljah počiva (in tedaj pridno obiskuje nedeljsko mašo v Ločah, saj se pripravlja na birmo). Poleg skakalnega treninga so pomembne vaje za moč. Zanje s prilagojenimi programi skrbi trener Jože Stropnik, ki ima v štajerskem Deutschlandsbergu specializirani športni institut sport!aktiv!leben! Enkrat tedensko Julijana zato vodi pot tudi čez Pako. »Julijanovo skakanje je za nas pravi družinski projekt, pri katerem pomagajo tudi vsi stari starši. S tem pa so povezane tudi omejitve. Če si kje na obisku, ne moreš kar posedeti, če ima Julijan drug dan tekmo. Tudi mama Diana ne more kuhati tega, kar sama hoče, temveč to, kar potrebuje Julijan. Nasploh je mama pri tem izredno pomembna, saj prav ona skrbi za red in disciplino,» razlaga družinske obveznosti oče Marijan. Hkrati pa dodaja, da nikakor niso fiksirani na nujnost uspeha sinove kariere. »Gremo iz leta v leto. Hvaležni smo za to, kar smo doživeli. Če bo šlo dobro naprej, bo v redu, če ne, pa smo bili tudi uspešni. Važno je, da Julijan dobro opravi šolo, pridobi dober poklic in da bo hvaležen za to, kar lahko doživlja,» mirno pojasnjuje oče Marijan, ki mu je samemu poškodba v mladih letih preprečila nadaljevanje obetavne nogometne kariere in zato pozna tudi pasti v življenju športnika.

In kaj pravi Julijan o svojih športnih ciljih? »Lepo bi bilo tekmovati na olimpijskih igrah. In seveda skočiti z velike letalnice. Lepo je leteti daleč, ko med letom tako močno čutiš zrak.«

Leave a Reply

Be the First to Comment!

Notify of
wpDiscuz