Šport

Doma Šport

Visoko odlikovanje Republike Slovenije Tomiju Partlu

0

Odlikovanje je prejel za življenjsko delo v športu, priznanje pa mu je izročil predsednik Odbora za podeljevanje Bloudkovih priznanj in obenem najuspešnejši slovenski športnik vseh časov Miro Cerar. Slovesnost sta s svojo prisotnostjo posebej počastila predsednik Republike Slovenije Borut Pahor ter ministrica za izobraževanje, znanost in šport Maja Makovec Brenčič. Predlagatelj odlikovanja je bila Slovenska športna zveza (SŠZ), krovna organizacija vseh slovenskih in dvojezičnih športnih društev na Koroškem. Zadnji prejemnik Bloudkove plakete iz vrst koroških Slovencev je bil vrhunski poklicni kolesar Peter »Paco« Wrolich leta 2012.

V utemeljitvi, prebrani na slovesni podelitvi, je bilo posebej poudarjeno, da je Tomi Partl več desetletij bistveno prispeval k vsestranskemu razvoju slovenskega športa na Koroškem. Sprva kot aktiven nogometaš, nato pa je – »pri rosnih 25 letih« – prevzel predsedniško mesto v Športnem društvu Šentjanž v Rožu in ga vodil kar 41 let. Pod njegovim predsedstvom je društvo slovelo po odmevnih mednarodnih uspehih, mdr. v alpskem smučanju. Partl je bil tudi dolgoletni funkcionar Koroške nogometne zveze (KFV), katere podpredsednik in nato predsednik je bil od leta 1996 do 2008. Nadalje je bil Tomi Partl tudi dolgoletni član zveznega predstojništva, predsedstva in pred tem še član in predsednik pravnega senata Avstrijske nogometne zveze (ÖFB). Od leta 1992 pa je član disciplinske komisije Evropske nogometne zveze (UEFA) in od leta 2006 tudi njen predsednik. »Dr. Tomi Partl si je s svojim delom zagotovil trajno mesto med najbolj priznanimi osebnostmi med koroškimi Slovenci«, je bilo poudarjeno na slovesnosti v do zadnjega sedeža napolnjeni dvorani kongresnega centra na Brdu pri Kranju.

Odlikovanca Tomija Partla je na slovesno podelitev poleg soproge Dragije in sina Tomija s soprogo spremljala tudi močna delegacija Slovenske športne zveze na čelu s predsednikom Marijanom Velikom, podpredsednikom Danilom Prušnikom, poslujočim tajnikom Markotom Loibneggerjem in članom razsodišča SŠZ Tončem Mallejem. Čestitala pa sta mu tudi predsednik Združenja slovenskih športnih društev v Italiji (ZSŠDI) Ivan Peterlin in član Odbora za podeljevanje Bloudkovih priznanj Ivan Lukan.

Bloudkovo plaketo je poleg Partla prejelo še devet vrhunskih športnikov in športnic ter športnih delavcev iz cele Sloveniji, Bloudkovo nagrado, najvišje državno odlikovanje, pa so prejeli selektor slovenske nogometne reprezentance Srečko Katanec, olimpijska zmagovalka iz Ria 2016, judoistka Tina Trstenjak, pobudnik in direktor novega nordijskega centra Planica Gabriel Jelko Gros ter nekdanji vrhunski športnik, trener in športni delavec na področju slovenske atletike Martin Steiner.

Ivan Lukan / SŠZ

Smučarski skakalec Julijan Smid uradni in neuradni prvak v dveh državah

0
Julijan Smid s svojim trenerjem Urošem Smolejem v Planici

Podatek pove s skromnostjo, le sijaj v očeh razkriva, kako ponosen je. Tudi sicer ni slišati nikakršnega hvalisanja, kaj šele prevzetnosti, ko govori o svojih dosežkih. Pa je najboljši skakalec v svojem letniku. V Avstriji uradno. V Sloveniji pa neuradno.

Minulo soboto se je Julijan Smid namreč kot gost, saj je avstrijski državljan z licenco avstrijskega kluba, udeležil državnega prvenstva Slovenije v smučarskih skokih v Planici. In zmagal v svoji starostni kategoriji. Uradni koroški prvak je bil že dvakrat, zmagal je tudi v skupnem seštevku koroškega in avstrijskega pokala. Lani pa je osvojil tudi še lovoriko avstrijskega prvaka.

Za smučarske skoke se je navdušil s šestimi leti, ko je gledal televizijske prenose tekem. Prve izkušnje si je začel nabirati v Športnem društvu Zahomc, njegov talent je opazil nekdanji avstrijski reprezentant Heinz Kuttin in ga kot tedanji trener povabil v smučarski klub v Vrbo. Tam je včlanjen še danes, vendar od letos v glavnem trenira v SK Rateče-Planica. Iz Loč, kjer živi s sestro dvojčico Jano, mlajšim bratom Dejanom ter materjo Diano in očetom Marijanom, se tri do štirikrat na teden pelje na južno stran Karavank, kjer je navdušen nad kakovostjo dela z mladino. »Na Koroškem sem opravil pet skokov na trening, v Planici jih osem. Poleg tega pa je super, ker se lahko pogovarjam v slovenščini,» razlaga mladi skakalni up.

Slovenščina je velika vrednota tudi za oba starša, zato oče Marijan zagotavlja, da sina nikakor ne želi poslati na športno gimnazijo v tirolski Stams. »Tam bi se slovenščini odtujil, zato se sedaj dogovarjamo, da bi se Julijan šolal na gimnaziji v Kranju, kjer imajo športni program.« Šola mora biti kljub športnim izzivom na prvem mestu, poudarja oče, ki sinu želi zagotoviti solidno izobrazbo. Julijan, ki ga zanima poklic arhitekta, sedaj obiskuje četrti razred Slovenske gimnazije v Celovcu, kjer je odličnjak (na mesec prebere vsaj eno slovensko in eno nemško knjigo), dvakrat je prejel tudi priznanje Šport in šola. »Kot družina smo Slovenski gimnaziji zelo hvaležni, saj take podpore najbrž ne bi dobili niti na športni šoli,» poudarja Marjan Smid.

Julijan namreč trenira šest dni v tednu, le v nedeljah počiva (in tedaj pridno obiskuje nedeljsko mašo v Ločah, saj se pripravlja na birmo). Poleg skakalnega treninga so pomembne vaje za moč. Zanje s prilagojenimi programi skrbi trener Jože Stropnik, ki ima v štajerskem Deutschlandsbergu specializirani športni institut sport!aktiv!leben! Enkrat tedensko Julijana zato vodi pot tudi čez Pako. »Julijanovo skakanje je za nas pravi družinski projekt, pri katerem pomagajo tudi vsi stari starši. S tem pa so povezane tudi omejitve. Če si kje na obisku, ne moreš kar posedeti, če ima Julijan drug dan tekmo. Tudi mama Diana ne more kuhati tega, kar sama hoče, temveč to, kar potrebuje Julijan. Nasploh je mama pri tem izredno pomembna, saj prav ona skrbi za red in disciplino,» razlaga družinske obveznosti oče Marijan. Hkrati pa dodaja, da nikakor niso fiksirani na nujnost uspeha sinove kariere. »Gremo iz leta v leto. Hvaležni smo za to, kar smo doživeli. Če bo šlo dobro naprej, bo v redu, če ne, pa smo bili tudi uspešni. Važno je, da Julijan dobro opravi šolo, pridobi dober poklic in da bo hvaležen za to, kar lahko doživlja,» mirno pojasnjuje oče Marijan, ki mu je samemu poškodba v mladih letih preprečila nadaljevanje obetavne nogometne kariere in zato pozna tudi pasti v življenju športnika.

In kaj pravi Julijan o svojih športnih ciljih? »Lepo bi bilo tekmovati na olimpijskih igrah. In seveda skočiti z velike letalnice. Lepo je leteti daleč, ko med letom tako močno čutiš zrak.«

Tedensko Novice v vaš elektronski nabiralnik
Naročam
ENOVICE lahko vsak čas spet odjavite
X