»29. 9. je ob devetnajsti uri skupina mladincev in mladink pogrenila številnim vaščanom in vaščankam večer. Obiskovalci 

prirediteve so zapustili prostor duševno zmedeni in ogorčeni zaradi propa-pa-pa-da-da-da mladine! … A ne prehitevajmo!« Tako je spregovoril Srečko ali Knuk (»Včasih so imeli dvorne norce, danes pa knuke! Vsaj tisti, ki si jih lahko privoščijo.«) na predpremieri Beckettove absurdne igre »Čakajoč Godota« v izvedi skupine »lutke mladje«. Predstava je bila v Hiši kulture v Žvabeku.

Beckettova glavna lika Estragon in Vladimir se znajdeta v neki enolončnici.  Vsak dan se srečata, delata, kar pač vsak dan delata, in se pogovarjata o istih temah. Emocionalno nevtralna, ne srečna, a tudi ne nesrečna. Dva hrčka v vrtečem se kolesu. Čakata Godota. Ta bi naj prišel in končno spremenil ta (ne)vzdržni položaj. Neki deček vsak dan naznanja, da bo Godot le prišel. Ampak jutri! Dobro! Stvar je rešena.

Na oder prilomasti  Pozzo. Na vrvi vlači Srečka – knuka. Zabavati je treba glavna lika. In kaj je zabavnoeje kot človekova krutost (»Vstani mrha! Obrat! Stoj, kreten! Dovolim ti misliti. Najbolje bi te bilo ubiti!«). Tudi ta scena ne spremeni mišljenja Vladimirja in Estragona. Kaj se zoperstavljati, kaj se zavzemati, zakaj misliti ali celo premisliti! Saj pride Godot in ta bo vse uredil!

Skupina »lutke mladje« se na vso moč zoperstavlja takšni življenjski letargiji. Kot energetski val vodijo predstavo od prve do zadnje scene. Igra popolnoma nova generacija: Ela Ajda Grilc, Timna Katz, Nina in Eva Kogelnik, Janko Kumer, Lana Logar, Milan Logar in Jan Pertsch.

Lutke (likovna zamisel in lutkovna tehnologija: Ana Grilc)  so izdelali sami. Ker tipi v Beckettovem Godotu nimajo  človeškega dostojanstva, so tudi namizne marionete neke šhimere: deloma človeške, deloma objekti. Ta lutkovna konstelacija zahteva blazno točnost in koncentracijo pri animaciji, odpira pa neskončne možnosti lutkovnega izražanja. Kar po pet oseb so deloma izredno animirale in oživljale groteskna lutkovna bitja.

Novi niso le člani lutkovne skupine, temveč tudi režiserki: Ana Grilc in Julija Urban. Kot neki »dream team« imata izreden čut za odrske scenske slike, dramaturški lok in nepričakovane režijske rešitve. Bilo je čutiti, da se že desetletja bavita z lutkovnim gledališčem. Namigoma smo spoznali Varlovo slikovno poetičnost, Solcetov dadaistični minimalizem, Grilčevo animicijsko zaljubljenost ali Habjanov krut politični prikaz. A vsi ti pristopi so se znašli v novi igralski in režijski kompetenci. Igra ni bila le polna lut-kovnega izražanja, temveč deloma tudi popolna. Čim več nastopov!