Deli

Fotograf Stefan Reichmann je pred nedavnim izdal fotografski zvezek Jormak s slikami mladincev v zabaviščnih parkih na pliberškem, beljaškem in šentviškem semnju. V intervjuju nam je povedal več o svoji strasti do fotografije ter o nastanku zvezka.

Fotografiranje ni samo tvoja strast, je tudi tvoj poklic. Kaj zate pomeni biti fotograf, ko se gibaš med lastnimi projekti in naročenim delom?

Stefan Reichmann: Biti fotograf zame pomeni, da delam to, za kar gorim, to je moja strast. Je dobro za glavo, saj tako realiziram svoje ideje in jih spravim v javnost. Na drugi strani sem podjetnik in s tem služim denar. Rekel bi, da je to simbioza. Bolj ali manj v vsakem življenju gre za to, da se prebiješ skozi življenje. Če zase slikam, sem bolj svoboden, ko slikam za druge, moram seveda izpolniti določene parametre. Čeprav si potem malo omejen, je lahko tudi to delo plodovito. Prizadevam si za perfektnost – enkrat pač pride termin, ko mora stvar biti končana, ker drugače bi neprekinjeno delal na enem projektu. Tudi pri umetniških projektih ne smeš pozabiti ekonomičnosti.

S pametnimi telefoni lahko danes fotografira vsakdo …

Razvoj vidim pozitivno. Tehnični napredek je tu. Danes lahko z mobitelom narediš sliko, jo obdelaš s filtri, jo obrežeš in že lahko imaš profesionalno sliko. Kot fotograf se od drugih fotografov razlikuješ v tem, kako izpelješ dolgoročni projekt z več slikami. Seveda lahko danes vsakdo fotografira – važno je, kako slike spraviš v kontekst,  kako projekt ali tematiko zgradiš in to potem tudi predstaviš.

Odraščal si v digitalnem svetu. Kako pa fotografiraš – z digitalno ali z analogno kamero?

Do lani sem veliko analogno slikal. Lani je moj oče umrl in sem bil veliko doma v Želučah, filme pa sem prej razvijal na Dunaju. Potem sem prestopil na digitalno kamero. Prej, ko sem analogno slikal, je to vprašanje bilo zame bolj pomembno. Danes ne bi kategoriziral po analognem ali digitalnem nastanku, zame šteje samo slika. Zelo mi je važno, da slike potem pridejo spet v analogni svet, da se jih lahko dotakneš kot pri fotografskem zvezku. Zato nočem zvezka objaviti kot elektronske knjige.

Na predstavitvi fotografskega zvezka si povedal, da ste doma že zmeraj veliko delali s snemalno kamero in da je bil vaš oče pobudnik te strasti?

Dobro se spominjam, kako smo doma v gozdu sekali in je oče postavil snemalno kamero in mi potem rekel, kako moram posneti sceno, ko pade drevo in kdaj moram zumirati in obračati kamero. Tedaj sem bil star morda kakih deset let. Pri vseh dogodkih je bila kamera zraven in smo spoznali, da je važno stvari posneti. Oče je vse dokumentiral, tudi vaško življenje.

Študiral si v Salzburu.

V Salzburgu sem zaključil študij multimedijskih umetnosti. Imeli smo fotografijo, grafični dizajn in video. Kar kmalu po študiju sem se specializiral na fotografijo. Važno vlogo igra tudi učenje ob delu. Vsak dan moraš biti na poti in o projektih razmišljati. S projektom ne smeš ostati samo na površju, temveč, moraš z njim iti v globino.

Si po zaključenem študiju takoj vedel, da hočeš postati samostojen?

To je bila edina pot, saj sem vedel, da nočem delati za drugega.  Asistiral sem pri fotografinji, da bi pa bil redno od osmih do petih zaposlen, pa ni bila opcija. Lastnega studia nimam. Moj studio je cel svet in vse kar se zunaj dogaja. Ko govorim o svetu,  ni treba iti daleč, saj nekateri niti soseščine ne poznajo dobro, čeprav so prepotovali vse celine.  Slike lahko obdelam doma na računalniku, studio pa si lahko najamem. Za navezovanje stikov s strankami so važni ustna propaganda, dobri kontatki, spletna stran in drugi spletna omrežja.

Kdor si ogleda tvoj profil na Instagramu, vidi veliko oseb in potretov.

Osebe fotografiram zelo rad.  Včasih pa tudi pokrajine. Osebe so vedno dober motiv, saj te takoj privlačijo, ko gledaš fotografijo. Favoriziranega motiva nimam. To je odvisno od projekta, kot pri fotografskem zvezku Jormak, ko so mladinci v zabaviščnem parku bili v ospredju.

Kaj so viški tvoje fotografske kariere?

Za dunajski nogometni magazin Ballesterer smo slikali  nogometaša Marka Arnautoviça. Šli smo v Anglijo in ga tam fotografirali in naredili intervju z njim.  Je oseba v zarišču, ki ga vsak pozna in je bil dober motiv. Pri Vogue Italia pa so me povabili na skupinsko razstavo v galerijo Carla Sozzani v Milanu. Tam je vsak fotograf prispeval štiri slike. Zdaj pa izid prvega zvezka.

Na predstavitvi fotografskega zvezka Jormak si rekel, da si pri nastanku srečal najrazličnejše ljudi. Zakaj si se odločil za mladino v zabaviščnem parku?

Mladost je zelo napet čas. Vsi se v teh letih nekako iščejo. Zanimalo me je, kako se oblačijo, kako se obnašajo vizualno. Sploh mi ni bilo do tega, da bi šel v šotore in naredil družbeno reportažo. Tudi zabaviščni parki spadajo k jormaku in so razvili posebno atmosfero. Plačaš dva evra, spustijo te v zrak, malo te strese in spet pristaneš na tleh. Kot pri vesoljskem poletu.
V Bilčovsu mi je nekdo rekel, da je mislil, da je že vse dogajanje na semnjih bilo fotografirano – pa očitno le ni bilo.

V bistvu sta nastala dva fotografska zvezka …

Zvezek z barvnimi slikami je bil načrtovan. Drugi  zvezek je stranski projekt s črnobelimi slikami in vsebuje samo mladince na zabaviščni napravi Big Wave. Po predstavitvah v Celovcu, Bilčovsu in na Dunaju hočem zvezek še predstaviti v Pliberku, Beljaku in v Šentvidu.

Kaj pa naslednji projekti?

Zljubil sem fotografske zvezke, vsakdo lahko za pošteno ceno vzame slike s seboj in doma prelista zvezek. V fotografski sceni so zvezki v modi, saj jih lahko izdaš sam. S tem si tudi bolj svoboden glede vsebine. Nočem povedati preveč – sezona kopanja se spet začne. In vsi vemo, da je na Koroškem veliko jezer.

 

Leave a Reply

Be the First to Comment!

Notify of
wpDiscuz