Dolgoletna novinarka mariborskega Večera Darka Zvonar Predan si je dobro ime v stroki ustvarila že davno. Ko so jo naklonjeni življenjski tokovi odnašali še drugam – v Trst, Beograd, Celovec, – je  tudi tam skrbno negovala svojo strast – pisanje. Eden njenih cvetov so Beograjski pogovori.

Za medijsko redkost in tisto vrsto novinarstva, ko je bilo to še žlahtna radovednost in odlično pisanje, je označila publicistka in avtorica Manca Košir tvojo zbirko intervjujev Beograjski pogovori. Res je, kar pravi! Odslej te imenitne publicistične kresnice lahko prebiramo tudi v knjižni obliki. Kako so se rojevale?

Darka Zvonar Predan: Ta ocena mi seveda godi, manj me veseli preteklik. Iskreno upam, da je kljub neobetavnim  razmeram  v časnikarstvu za dobro pisanje še kaj prostora. Če pa smo že pri žlahtni radovednosti: prav ta me žene k iskanju zanimivih sogovornikov, ki imajo kaj povedati. Beograd je bil v tem pogledu kot nekdanja prestolnica skupne države neizčrpen vrelec za zajemanje.

Za Beograjske pogovore si izbrala trinajst prominentnih sogovornic in sogovornikov in jim s šarmantno vztrajnostjo izvabljala poglobljene misli in osupljivo močne odgovore. Bralcem pa z zbirko pogovorov tudi odstiraš pogled globoko v dušo nekdanje Jugoslavije, v njeno apokalipso in njeno kulturno-umetniško in človeško bogastvo …

Seveda me je zanimalo, kako moji sogovorniki gledajo na nekdanjo Jugoslavijo in njen krvavi razpad vključno s krivdo svoje države zanj, kako se je v letih, ki so sledila, zasukalo njihovo življenje, kaj menijo o današnji Srbiji …  Štiri leta so bila prekratka za pogovore z vsemi, ki so me zanimali, tudi z neuvrstitvijo v knjigo sem najbrž marsikomu naredila krivico. Sem se pa trudila, da bi (i)zbrala ljudi kar najrazličnejših profilov od kulturnikov in politikov do odvetnikov in športnikov, celo Slovenec, beograjski nadškof,  Korošcem dobro znani Stanislav Hočevar, je med njimi. Res pa v knjigi  prevladujejo  nekdanje jugoslovanske igralske zvezde. Kaj vem, morda gre za kakšne neizživete mladostne sanje, saj sem kot dekle rada igrala na vaškem odru. (smeh)

Večina sogovornikov, kakor tudi ti sama in mi, je sodoživljala največjo katastrofo v Evropi po drugi svetovni vojni, čeprav Slovenci niso bili v absolutnem žarišču grozot. Če obideva politične razlage ter druga strokovna dognanja, kaj so ti usodni jugoslovanski dogodki pomenili in pomenijo danes zate osebno? Bodo v ljudeh povzročene rane sploh lahko zacelile?

Čas bojda zaceli vse rane, a ne vem, ali ta pregovor res velja tudi za Balkan, ta nikoli do konca deaktivirani sod smodnika. Kot mlada resnicoljubnosti zaprisežena novinarka se nad sistemom in državo, v kateri si lahko bil zaradi kritičnih besed obsojen na zaporno kazen in v kateri so bili kljub razglašeni enakopravnosti nekateri enaki bolj kot drugi, seveda  nisem mogla navduševati, me je pa bolelo in me še vedno boli, da je Jugoslavija razpadla na tako grozljiv, krvav način, da je šel do včeraj prijateljski sosed z orožjem nad soseda. Zgodovina očitno ni učiteljica  življenja. Eden mojih intervjuvancev, svetovljanski igralec Miki Manojloviç, je na moje vprašanje, ali je Balkanu nasilje v genih, odgovoril: Ne, mu je pa v navadi in edina odrešilna pot je izobraževanje. Kako je z izobraževanjem v do včeraj vojskujočih se in zaradi tega še bolj revnih državah, pa ne vem.

Vrniva se h kresnicam: Po izobrazbi diplomirana sociologinja si ubrala poklicno pot novinarke. Kod te je ta zanimiva in le redkokdaj dolgočasna pot vodila?

Trst, Beograd, Celovec. Povsod  živi, kar je bila zame kot časnikarko še dodana vrednost, slovenska manjšina, ki si zasluži, da o njej v matici izvejo čim več.

Tvoj soprog in prej tudi poklicni kolega Milan Predan – nekdanji odgovorni urednik in kasneje direktor uglednega mariborskega Večera – se je pozneje odločil za pot poklicnega diplomata. S tem je verjetno tudi tvoje življenje v marsičem krenilo v novo smer. Si stala pred novimi izzivi, so se odprle tudi nove perspektive? Ne nazadnje je tu bila še družina …

Možev odhod v diplomacijo je bil po mojem skromnem mnenju precejšnja izguba za Večer in novinarstvo, a velika pridobitev za našo družino, sploh zame kot novinarko in za sina, ki je v Trstu končal slovensko nižjo gimnazijo, v Beogradu pa filmsko akademijo. Pa tudi za starejšo hčerko, ob našem odhodu v Trst študentko Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je danes mamica treh deklic. Z vnučkami nas pridno obiskujejo in starejša, desetletnica, se že ozira po celovški Slovenski gimnaziji.

Kako si doživljala svoja življenjska obdobja po Mariboru v Trstu in zatem v Beogradu? Kaj ostaja nepozabljeno?

Nova prijateljstva. In potrditev spoznanja, da se svetovljanstvo in občutenje slovenstva kot vrednoti ne izključujeta, nasprotno.

Zdaj si že skoraj dve leti med nami Korošci, kjer je tvoj mož generalni konzul Republike Slovenije v Celovcu. Kako doživljaš Koroško, naše nemško govoreče sosede in nas koroške Slovence? Kaj nas v tvojih očeh dela zanimive in simpatične in kaj manj?

Vsaj tisti nemško govoreči, s katerimi prihajam v stik, kažejo iskreno zanimanje za slovenske sosede. Simpatična mi je živa kulturna dejavnost vas, koroških Slovencev, in dejstvo, da z njo prispevate levji delež h kulturi svoje dežele. Vaša zaznamovanost s travmatično zgodovino in njenimi krivicami je morda komu, ki ne premore empatije, manj simpatična, a sama nikakor nisem med  njimi, nasprotno. Včasih pogrešam le več zdrave samozavesti, izvirajoče iz zavedanja o lastni vrednosti, navsezadnje je že dvojezičnost  tehten razlog za to.

Privlačno in informativno zbirko Beograjskih pogovorov vsem bralcem iskreno priporočam. Boš postregla še z nadaljnjo knjižno zbirko pogovorov? Morda celo s koroškimi sogovorniki?

Najprej je na vrsti knjižna izdaja tržaških pogovorov na čelu z neuničljivim Borisom Pahorjem. Tudi pogovori z zanimivimi koroškimi Slovenci za časopisno rabo že nastajajo. Upam, da bodo nekoč  izšli še v knjigi.