Primož Kokovica je doma iz Litije na Dolenjskem. Leta 2019 se je preselil v Podkraj pri Libučah, kjer živi s svojo družino. Študiral je solo petje in pel v zborih tako v Sloveniji kot na Koroškem. Leta 2020 je prevzel vodstvo kulturnega doma.

Leta 2019 ste se zaradi ljubezni preselili na Koroško. Kakšen odnos ste prej imeli do slovenske narodne skupnosti?

Primož Kokovica: Vedno je bilo zanimivo priti na Koroško, ker si bil sicer v Avstriji, a si še vedno lahko govoril slovensko. Tudi s starši smo večkrat šli na izlete na Koroško. Oče je bil dolga leta predsednik strojnega krožka in pogosto je šel na strokovne ekskurzije po Koroškem, tako Pliberk poznam že več kot 20 let. Marko Trampusch je bil tedaj zelo aktiven v strojnem krožku in z očetom sta se poznala. Zdaj pa midva sodelujeva.

Študirali ste solo petje in peli v več zborih. Kako je potekala vaša pevska kariera? 

Začel sem peti v osnovni šoli. Zaradi menjave glasu sem v 8. razredu moral petje za eno leto prekiniti. Na gimnaziji v Litiji me je znana zborovodkinja Helena Fojkar Zupančič povabila k petju pri cerkvenem pevskem zboru svetega Nikolaja, kjer sem potem nekaj let pel. Nato sem se učil solo petje pri profesorju Matjažu Robavsu in kmalu mi je uspelo postati član opernega zbora v Ljubljani, kjer sem bil sedem let.

Nekateri člani cerkvenega pevskega zbora pa smo ustanovili fantovski oktet in s tem nekako zamenjali generacijo pri pevskem društvu Lipa, ki je drugo najstarejše pevsko društvo v Sloveniji. V okviru okteta smo potem nadaljevali kot moška vokalna skupina Lipa. Do danes sem član Lipe, a ne morem se več tako pogosto udeleževati vaj. Včasih pa še kakšno skupaj zapojemo. Zdaj nadaljujem petje pri moškem pevskem zboru Kralj Matjaž in pri mešanem pevskem zboru Podjuna. 

Kaj je posebnost zborovskega petja?

Druženje v zboru je res lepo. V mešanem pevskem zboru se res sliši, kako lahko kakšna pesem zazveni, če so zelo visoki in zelo nizki glasovi. Seveda pa je tudi fantovsko oz. moško petje zanimivo in ima svoje prednosti. Pogosto je v tem primeru skupina manjša in na ta način tudi časovno bolj prilagodljiva.

Kaj so po vašem mnenju značilnosti koroškoslovenske kulturne scene?

Koroškoslovenska kulturna scena je zelo raznolika, zelo pisana. Če kakšna domača skupina na Koroškem prireja dogodek – naj bo to gledališka igra, predstavitev knjige, umetniška razstava ali pa koncert – je dvorana vedno hitro polna. Tudi če nastopajo amaterske skupine, so prireditve dobro obiskane. Zavest ljudi do domače kulture in domačih umetnikov je na zelo visoki ravni. Če pa pride na primer skupina iz Slovenije, je včasih kar težko napolniti dvorano, tudi če gostuje zelo kvalitetna skupina.

Zanimivo je tudi, da se potencialna publika pogosto konča pri mejah vasi ali občine. V Žvabek na primer težko dobiš ljudi iz Železne Kaple. Ali pa tudi ljudi iz Roža v Pliberk.

Leta 2020 ste prevzeli mesto poslovodje Kulturnega doma Pliberk. Kaj so bili največji izzivi ter največji uspehi zadnjih let?

Prevzel sem vodstvo Kulturnega doma Pliberk v obdobju pandemije. Med pandemijo je bilo treba prirejati kulturno dogajanje Kulturnega doma Pliberk po spletu – tako prireditve kot vaje. Na eni strani je to bil velik izziv, na drugi strani pa je mogoče bila prednost, da so se tedaj stvari bolj počasi odvijale. Tako nisem bil kar v veliko morje, ampak v jezerce. Lahko sem spoznal ljudi in si počasi ustvaril sliko o delu. Toda do danes spoznavam nove fasete dela v Kulturnem domu Pliberk! Po pandemiji smo pa vstopili v obdobje, v katerem imamo skorajda poplavo prireditev. Zdaj se trudimo, da najdemo ravnotežje. 

Mislim, da je uspeh, da je Kulturni dom vedno poln. Pravzaprav so vsi prostori vsak dan v uporabi. 

Katere prireditve trenutno pripravljate v kulturnem domu?

Ravno skupaj s CCB (Koreografski center Pliberk) izvajamo projekt o Christine Lavant z naslovom »V vsem sem nezmerna«. CCB je začel vaje na našem odru. Režijo ima Zdravko Haderlap. Za mesec in pol bodo umetniki in umetnice iz vse Evrope oživeli dvorano, premiera pa bo 7. marca. 

V soboto prirejamo otroški pust oz. otroško pustno delavnico. 8. marca, v okviru dneva žena, bo nastopila Mlada Podjuna. Prav tako v marcu bo koncert z Modrijani. 

V Pliberku pogosto nastopajo umetniki in umetnice iz Slovenije. Kako deluje to čezmejno sodelovanje?

Slovenski umetniki in umetnice poznajo našo ustanovo. Če pridejo amaterske ali tudi profesionalne umetniške ekipe na Koroško, pogosto iščejo oder, na katerem bi lahko nastopili. Kulturni dom Pliberk je za mnogo skupin in posameznikov odskočna deska. Ravno v petek je tu nastopil zelo angažiran pevski zbor Alpha vox iz Ljubljane. Pa tudi likovni umetniki radi razstavljajo v našem foajeju.

Mislim, da Slovenci iz Slovenije radi srečajo kulturo koroških Slovencev – Kulturni dom Pliberk je za to dober kraj. 

Kaj si želite za bodočnost Kulturnega doma Pliberk?

Vedno bo treba dobro skrbeti za samo stavbo. Od temeljev do strehe jo je treba in jo bo treba vzdrževati. Želim si, da bo na voljo dovolj finančnih sredstev. Toda navsezadnje prazna stavba še nič ne pomeni. Med največjimi željami je torej, da bodo domača društva ter domači umetniki aktivni, da bodo uporabljali prostore. Mislim namreč, da so v kulturnem domu pogoji zelo dobri za vsakršno umetniško in kulturno dejavnost. Želim, da bodo predvsem domačini nadaljevali z delom in v pogovorih uporabljali slovenščino. Upam, da se bodo počutili domače in sproščeno.