Globalizacija brezbrižnosti in nasmeh časa

Koroški škof Jože Marketz v pogovoru za Novice


Argentinski jezuit kardinal Jorge Mario Bergoglio, ki je bil leta 2013 izvoljen za 266. rimskega škofa in s tem za poglavarja rimsko-katoliške Cerkve ter hkrati suverena Vatikanske države, se je kot papež Frančišek lotil v Katoliški Cerkvi vrste odmevnih reform. Ostro je večkrat kritiziral neoliberalizem ter izpričal solidarnost z ljudmi v stiski in skupinami na obrobju družbe. Spričo tragedij in umiranja
beguncev v Sredozemskem morju je obsodil »globalizacijo brezbrižnosti«. – Korošcem obeh jezikov pa je z imenovanjem duhovnika, teologa in ravnatelja koroške Caritas Jožeta Marketza za krškega škofa poklonil zgodovinsko darilo in nepričakovan »nasmeh časa«.


Prvo polletje kot krški škof je vaše življenjske steze gotovo posulo z marsičim novim in doslej nedoživetim. Kako ste doživljali prve tedne in mesece v svoji novi škofovski službi, ki vam je bila naložena in ste jo sprejeli?


Še vedno se navajam na nek nov način življenja in se uvajam v novo vlogo, ki jo moraš tudi odigrati. Tako sem zdaj npr. mnogo časa v javnosti. Doslej pa sem bil človek, ki sem se navadno usedel v zadnjo vrsto, zdaj pa je večinoma že pripravljen sedež v prvi vrsti. Na to se moraš navaditi in ni tako lahko. Največkrat moram potem tudi še spregovoriti. Sem bolj asociativen mislec in v pogovoru se mi porajajo misli, zdaj pa se moram dejansko na to pripraviti in to so stvari, na katere se šele navajam.


Za koroške Slovence in za neštete druge je bilo in je vaše imenovanje za škofa na Koroškem velika stvar in sijajen nasmeh časa. Ne bom rekel usode, ker soglašam z Gregorčičem, ki je pesem sklenil z besedami: Usode ni, usoda tvoja – to si ti. Katerim dodatnim pričakovanjem se ob škofovskih dolžnostih skozi ta nasmeh časa počutite zavezani?


Mnogi si želijo, da se kot človek in tudi kot osebnost s to novo službo ne bom spremenil, da ostanem, kot temu rečemo, avtentičen v življenjskem slogu in tudi v vsebinah oznanjevanja. Mnogi so me že poznali in mislim, da mi je zaenkrat uspelo ohraniti svoj lasten način. Za prihodnji čas pa bo to gotovo še velik izziv, da bom tudi v tej službi ostal enostavno jaz. Za skrajne pozicije npr. se nikoli nisem navduševal, temveč sem vedno skušal graditi mostove. Bodisi da je šlo za cerkvene teme ali pa za politične teme nasploh, pa seveda tudi za naše slovenske.


Prihajate z našega dvojezičnega južnokoroškega podeželja, iz Šentlipša pri Žitari vasi. Življenjske poti pa so vas vodile tudi že širom sveta. Kakšna je bila doslej in bo odslej vaša povezanost z domačim krajem in domačimi ljudmi?


Doma imam svoje ljudi, sestre in še očeta, ki je s svojimi 93 leti še pri dobrem zdravju, tako da redno obiskujem družino in bom to gotovo delal tudi še naprej. Ravno te dni sem bil doma in sem imel obletnico za mamo. Ljudje pridejo v cerkev in vidim, da se veselijo, če prihajam. In tako upam, da bom tudi tu za domačine še ostal tisti, za katerega me hočejo imeti. Žal mama tega ni doživela več, gotovo bi bila ponosna in srečna.


Kakšna bistvena spoznanja, izkušnje, preizkušnje in doživetja ste zbrali v svojih drugih doslejšnjih življenjskih obdobjih?


Zelo veliko sem potoval, bil sem po vseh celinah, spoznal raznolikost, ki vlada v svetu, v državah, v naravi, pri ljudeh, v njihovih mislih. In to me je že zelo oblikovalo, ker sem tudi spoznal, da je za vsako mislijo, za vsakim življenjskim slogom neka zgodovina. Važno mi je, da to spoštujem in cenim, ker stoji za tem človek in temu je to važno. Vedno mi je in je bilo važno spoštovati drugačnost.
Bil sem veliko po Evropi, potoval tudi pol leta po Indiji še peš in z avtobusom, se odpravil z vlakom do Indije, česar danes ne bi mogel več, ker so vsepovsod konflikti in sovraštvo in je vse zaprto. Takrat pa je to bilo še možno. Nadalje sem bil celo leto v Južni Ameriki v Ekvadorju, eno leto v Rimu, potoval sem tudi v Jeruzalem, kjer sem živel četrt leta in spoznal tam celo to območje. Zelo globoko se mi je usidralo, kar sem tam spoznal, to nezmožnost priti do miru. In to je nekaj hudega, ko vidiš in vse poskušaš, in tudi mnogi drugi poskušajo, ki tam živijo in se morajo soočati s sovraštvom. Toliko pogovorov sem imel in ne vidiš poti, ki bi vodila ti dve ljudstvi skupaj. Za človeka je porazno spoznati, da ni in ni mogoče najti poti iz tega. Zato sem tudi tu pri nas na Koroškem vedno rekel, da se kaj takega ne sme zgoditi. Grem torej raje v kompromis, preden bi moral vzdržati pozicijo, ki je skoraj vojno stanje. Hvala Bogu tega pri nas ni več.


Poleg duhovniške imate akademsko izobrazbo iz filozofije in ste promoviran teolog. Če se napotimo iz izhodišča, da filozofija skuša doseči ali dojeti boga z razmišljanjem in religija z verovanjem: kje se ti poti med seboj približujeta in kje oddaljujeta?


Filozofija v bistvu pomeni ljubezen do modrosti. Zame pa je filozofija širši pojem. Prvi dve leti, ko študiraš teologijo, imaš študij filozofije in to ima svojo logiko. Šele v tem filozofskem svetu potem najdeš religijo kot pojav. Filozofija po mojem daje odgovore na tista glavna vprašanja – kardinal König jih je vedno tako formuliral: Od kod prihajam, kam grem in kaj je smisel mojega življenja? Filozofija, ki je tudi razvoj misli skozi stoletja, išče odgovore na ta vprašanja, religija pa, lahko rečem, je odgovore našla – jih ne išče, temveč je odgovore na ta bistvena vprašanja, ki jih vsak človek išče, našla v Bogu. Krščanstvo je ena izmed religij in Boga piše z veliko začetnico, ker je Bog v krščanstvu oseba, torej nekdo in ne nekaj. Išče pa religija tisto dobro življenje, ki ga seveda skuša tudi filozofija nekako omogočiti. Nekatere filozofije, ne vse, izhajajo iz tega, da poleg naravnega obstaja še nekaj nad­naravnega. Religija pogleda tudi tja – in tu pride potem vera. Ko pogledaš v tisti drug svet, ki ga dejansko ne vidiš, potem veruješ. Religija je na prvi po­gled ožja od filozofije, ko se pa zavedaš, da je tudi del filozofije, je pa spet široka.


Kaj je Cerkev dolžna prispevati za prihodnost? Katere korake naprej v boljšo prihodnost za svet in človeka naj bi ubirala?


Sam na Cerkev takole gledam: Cerkev skuša družbo sooblikovati, dejansko pa tudi samo z življenjem in delovanjem vernih ljudi, ki se zgledujejo ob Jezusu, njegovem nauku in njegovem življenju. To je seveda v nekem oziru tudi idealistično povedano, ampak to je njena naloga. Lahko bi po drugi strani tudi rekel dolžnost Cerkve, dolžnost kristjana. O korakih, ki naj bi jih ubirala, pa vztrajam na tem, da so ti koraki ljubezen – ljubezen do Boga, do bližnjega, do samega sebe. To so koraki, ki naj bi jih kristjani ubirali in s tem oblikovali širši in pa mali svet.


V svojem doslejšnjem delovanju še posebej ni mogoče prezreti izstopanja vašega profila kot močno socialno angažiran katoliški duhovnik. Tudi kot ravnatelj Caritasa ste se soočali in aktivno spoprijeli z bedo in stis­kami soljudi. Povejte nam še kako misel s tega zornega kota in morda kako nepozabno doživetje.


Eno misel bi rad povedal: Če hočeš pomagati človeku, ki trpi stisko, je iz moje izkušnje zelo važno, da se ne postaviš nadenj. Dejansko moraš iskati odnos do njega in – to je morda zdaj spet velika beseda – ga nekako vzljubiti, najmanj pa je, da ga spoštuješ, tako, da to čuti. Ker je človek, kakor sem jaz, ker je človek, kakor si ti. Sicer ga namreč že ponižaš. In ko se mu morda tam, kjer ima svojo stisko ali svojo potrebo, zaceli ena rana, mu ti zadaš spet drugo. In to se tolikokrat dogaja. Ali je to res potrebno? Prav to sem se res še posebej pri Caritas naučil, kako važni sta ta iskrenost in spoštljivost do sočloveka v vsakem primeru in v položaju. Ko se s človekom pogovarjaš, vidiš, da je prav tako osebnost kot si ti in kako naj bi mu moglo človekovo dostojanstvo dopustiti, da se lahko ravna z njim zviška samo zato, ker je v stiski ali težavah? Mnogokrat sem tudi doživljal, kako človeško veličino kažejo prav ljudje v stiski in na robovih družbe do sočloveka. Kadarkoli teče pogovor o ljudeh v težavah, mi je vedno pomembno, da omenim te izkušnje in takšna razmišljanja.


Večina v formo ulitih človeških hrepenenj in stremljenj – bodisi ver, ideologij ali družbenih konceptov – gradi oz. je osnovanih na pozitivnih idejah in pričakovanjih. Zakaj, mislite, da so razhajanja med koncepti in resničnostjo, neenakost v svetu in beda še vedno tako zastrašujoči? Smo ljudje sposobni izpolnjevati drugo božjo zapoved?


Mislim, da človek rad postavlja v središče sebe, svoje želje in zamisli. In če si človek želi svet ustvariti po »svoji podobi«, potem postane svet takšen, kakršen je. Človek pravzaprav ne trpi, da je svet že ustvarjen, čeprav je zanj ustvarjen in je nek smisel v njem. Toliko se lahko naučimo iz njega, toliko je lepega v njem in bi si ga vsi lahko delili med seboj. Vendar, ne, svet hočem imeti takega, da meni koristi in kakor ga jaz hočem. – To, mislim, je naš problem, da ne pustimo v redu tistega, kar je, temveč hočemo vse usmeriti v svojo korist in izkoriščati. Tu lahko rečem, da mi vera v Boga Stvarnika že lahko veliko pomaga. Zato sem navsezadnje optimist, pa tudi zgodovina nam kaže, da je kljub katastrofam navsezadnje vendarle prevladala v človeštvu neka druga težnja, namreč ta, da preživi.


Kakšno naj bi bilo po vašem razmišljanju danes pod koroškim soncem v vedno bolj globaliziranem svetu smiselno in iskreno pojmovanje domovine?


V tem globaliziranem svetu, mislim, bo človek še vedno imel poželenje po domovini. To pa bo tisto toplo domače zatišje, naš domači jezik, naše igre, pesmi in poezija in ni treba, da je svetovno znano in priznano. Pa lasten mali kotiček, ki nam je drag. Vse to nam da tisto, kar potrebujemo v svetu, v katerem nas vleče na vse strani. Sam imam majhen vrtiček, kamor stopim vsak dan zjutraj in zvečer in se razveselim, ko vidim, tu je ena roža spet zacvetela, tam en paradižnik dozoreva. Male stvari, a vidim in občutim, kako živi, kako se razvija in razcveta in jaz sem srečen ob tem.


Dialog, sožitje in mir v svetu. Kakšen je prispevek koroškega Slovenca v ta življenjski vrelec, ali kakšen naj bi bil? Naj ne bi bil nekdo, ki ve za svoje pravice in si zanje prizadeva, še posebej senzibiliziran za pravičnost?


To je pot nazaj iz malega v veliki svet, ki pa obstaja. Miselno-duhovno nadgradnjo s svetom pa vsi v marsičem gradimo in in z malimi kamenčki prispevamo v mozaik lepše prihodnosti. En tak kamenček je prispeval Tinjski dom dialoga pred desetletji in bil med prvimi, ki je na Koroškem iskal dialog. In ponosen sem, da je Katoliška Cerkev s svojo sinodo v 70. letih v času res odprtega sovraštva postavila zelo jasno tisto misel dialoga.


Kako kaže po vašem prihodnosti koroških Slovencev ter našemu lepemu materinemu jeziku in sočni kulturi?


Svet je prevelik in človek premajhen, da bi celega mogli dojeti kot svojo notranjo domovino. Optimističen pa sem, da bomo še veliko investirali v ta naš mali čudoviti koroški svet. Gledali bomo, da bomo ohranili slovenščino, pesmi in kulturo. Tam se bomo dobro počutili in ne bojim se za naš jezik in kulturo.


Emanuel Polanšek



want more details?

Fill in your details and we'll be in touch