Zahvala, ki je izostala

Kot koroški Slovenec, ki je nepo­sredno spremljal nešteto slovesnosti v spomin na koroški plebiscit, lahko rečem: odkar je na čelu koroške dežele Peter Kaiser, so se uradne spominske prireditve bistveno spremenile – tako glede vsebinske izpovedi kot tudi inscenacije. Pod (zelo premišljenim in pozitivno naravnanim) organizacijskim vodstvom šefice deželnega protokola Christiane Ogris iz Bilčovsa so prireditve usmerjene v prihodnost ter v plodno sodelovanje v alpsko-jadranskem prostoru. Kaiser se odkrito trudi za čim boljše odnose tudi s Slovenijo.  Časi, ko je deželni glavar Haider še na dan pred svojo smrtno nesrečo na plebiscitni proslavi udrihal po Sloveniji, ker je urgirala uresničitev razsodbe ustavnega sodišča glede dvojezičnih napisov, so na srečo zgodovina. Danes so v ospredju prizadevanja za dobro čezmejno sodelovanje in zagotovila, da je slovenska manjšina del koroškega bogastva.    


V tem duhu se je odvijala tudi minula prireditev ob 100-letnici plebiscita v dvorani grbov v celovškem deželnem dvorcu. To velja predvsem za govornike Petra Kaiserja, Wolfganga Petritscha ter dijakinji Stefanie Strutzmann in Klaro Schellander, manj pa za upokojenega ravnatelja deželnega arhiva Wilhelma Wadla, ko je menil: »Izid plebiscita ni bil nacionalistična odločitev, temveč odločitev proti nacionalizmu.« Če bi bilo temu res tako, po plebiscitu ne bi smela ikona koroške dežele Arthur Lemisch izjaviti, da je treba v dobi ene generacije pripeljati »zapeljane« (narodno zavedne Slovence) na »pravo pot«. Nasprotno: morala bi za to poskrbeti, da se izpolni predplebiscitna obljuba, po kateri naj bi koroški Slovenci uživali popolno enakopravnost.      Kakšna je bila ta »enakopravnost« v praksi, je znano. Tudi posledice so znane. Prav tako je na voljo mnogo resne znanstvene literature, ki se trudi za diferenciran zgodovinski prikaz in ki predvsem ne zamolči dejstva: deželne oblasti so po plebiscitu takoj nadaljevale z asimilacijskim pritiskom, kateremu je bil slovenski narod izpostavljen že v času monarhije, ga krvavo občutil v dobi nacizma in se z njim še vedno soočal po koncu 2. svetovne vojne.      


Ne glede na to, da asimilacija dramatično napreduje, pa velja tudi poudariti: slovenska narodna skupnost ni docela klonila asimilacijskemu pritisku, tudi ne v času, ko je bila obsojena na dokončno smrt. Za to gre zahvala vsem tistim, ki niso obupali in so se aktivno zavzemali za narodnostno preživetje – od duhovnikov, pionirjev Slovenske gimnazije, kulturnih društev pa do upornikov proti nacizmu s puško v roki. Zahvala, ki bi jo morali izreči tudi na plebiscitni proslavi, a je na žalost izostala.         


Janko Kulmesch

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch