Posted

Več jih je bilo za Jugoslavijo kot za slovensko stranko

Z ustanovitvijo Države Slovencev, Hrvatov in Srbov 29. oktobra leta 1918 so Slovenci prvič stopili kot narod na mednarodni diplomatski parket. Doba Države SHS je bila le kratka, trajala je pičlih 33 dni. 1. decembra se je namreč združila s Srbijo in Črno goro in se prelila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev pod vodstvom srbske dinastije Karadžordževiç. 

Slovenci so si prizadevali, da bi vsa s Slovenci poseljena ozemlja pripadala novi južnoslovanski državni tvorbi, vendar so zahodna ozemlja takoj po koncu prve svetovne vojne zasedli Italijani, za Koroško pa se je vnel srdit boj med Jugoslavijo in Nemško Avstrijo. Kot ugotavlja zgodovinar Teodor Domej, je bilo izhodišče za slovensko stran precej težje kakor za nemško-avstrijskega tekmeca.

Država SHS, razglašena 29. oktobra leta 1918, je obstajala le 33 dni, toda njena ustanovitev pomeni prelomen trenutek v slovenski zgodovini, saj je bila z njo potrjena državotvornost slovenskega naroda. Kako je njena ustanovitev odmevala na Koroškem? 

Vse ima svojo predzgodovino, tudi razglasitev Države SHS. Leta 1918 so se vse bolj kazali znaki razpada habsburške monarhije.  Majska deklaracija iz leta 1917 je zahtevo po državi spravila na politični dnevni red. Klub južnoslovanskih poslancev v dunajskem parlamentu se je skliceval na narodno načelo in hrvatsko državno pravo ter na osnovi teh dveh načel zahteval ustanovitev samostojnega državnega telesa – tedaj še znotraj habsburške monarhije. O državnosti Slovenije tedaj ni bilo govora. Slovenci tedaj niso postavljali v ospredje pravice do samostojne države, temveč pravico do združitve južnoslovanskih narodov v okviru habsburške monarhije. Jeseni 1918 je na tleh habsburške monarhije nastalo več držav, med njimi t. i. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Vendar je država SHS imela le kratko dobo življenja, 33 dni, in mednarodno politične okoliščine so potem narekovale neko drugo obliko državnosti na balkanskem polotoku in deloma srednjeevropskem prostoru. Kajti države SHS nihče diplomatsko ni priznal. V tem vakuumu so bili slovenski politiki za združitev s Srbijo in Črno goro in proklamacijo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev je tako nastala 1. decembra 1918. Koliko pa je bila sploh prisotna ideja jugoslovanstva med Slovenci na Koroškem? V 19. stoletju so bili na Koroškem predvsem z Matijem Majarjem Ziljskim prisotni zametki panslavističnega ilirizma. Kako pa je bilo širše gledano?

Korenine so, kakor pravite, že starejše. O jugoslovanstvu se govori že od leta 1848 naprej, ko je bilo na dnevnem redu vprašanje nove ureditve prostora avstrijskega cesarstva. Ampak šele v zadnji fazi avstroogrske monarhije je to postalo močno politično vprašanje, povezano s tedanjo upravnopolitično ureditvijo v Avstriji, ki je bila od leta 1867 razdeljena na Avstrijo in na Ogrsko. Slovani bili podrejeni ali Nemcem v Avstriji ali pa Madžarom na Ogrskem. Trialistična rešitev je vsebovala neke vrsto jugoslovansko enoto. S tako imenovanim deklaracijskim gibanjem pa je to spet bila glavna tema v okviru slovenske politike.

V podporo Majski deklaraciji 1917 je bilo na Koroškem zbranih 18.750 podpisov od vsega 326.488 na vsem slovenskem ozemlju. To je očitno nekoliko pod splošnim slovenskim povprečjem.

Koroška je bila zadnja izmed slovenskih dežel, kjer se je začelo načrtno zbirati podpise in to je gotovo vplivalo na nekoliko nižji odstotni delež. Vendar je treba poudariti tudi nekaj drugega. Narodnopolitična orientacija slovensko govorečega prebivalstva na Koroškem ni bila enotna. Velik del ljudi, ki so na Koroškem govorili slovensko, za jugoslovansko politično opcijo ni bil navdušen in ji je tudi nasprotoval. Del slovenskega prebivalstva je bil pod zelo močnim vplivom nemškonacionalnega narodnega gibanja. Od vsega začetka zbiranja podpisov imamo opraviti z močnim organiziranim nasprotovanjem Majniški deklaraciji oziroma z njo povezanim gibanjem.

Nemškonacionalno gibanje je proti prizadevanjem za slovensko združevanje uporabljalo tudi trditev, da te idejo vnašajo od zunaj, zlasti s Kranjskega. 

To je stara teza, ki se je začela že leta 1848. Kot da na Koroškem slovenski ljudje nikoli ne bi imeli interesa živeti v pogojih narodne enakopravnosti. Vsako idejo, ki je imela v ospredju narodno enakopravnost, so denuncirali kot vnešeno od zunaj.

Ta teza pa je tudi pri koroških Slovencih padla na dokaj plodna tla.

Seveda. Slovensko prebivalstvo je bilo od vsega začetka nacionalne faze pod vplivom nemškonacionalne ideologije, ki se je opirala do neke mere, sicer anahronistično, na pokrajinsko zavest. Torej, sem Korošec, govorim slovensko, ampak s Slovenci onkraj Karavank nimam nobene zveze, ker jih niti ne razumem. To je pravzaprav jedro te teze.

Ta teza se zdi danes še bolj živa med koroškimi Slovenci kot nekdaj.

Mislim, da ne. Tisti, ki danes na Koroškem govorijo slovensko, te teze ne zagovarjajo v taki meri, kot pa so jo zagovarjali slovensko govoreči ljudje pred sto leti. 

A ravno danes številni koroški Slovenci strogo ločujejo med samimi seboj, ki so na tej strani Karavank, in med Slovenci, ki so na oni strani.

To je zraslo že na drugi osnovi. Tisti Slovenci, ki danes živijo na Koroškem in so tukaj rojeni, že sto let živijo v okviru avstrijske države. Ta zavest o neke vrste posebnosti ima druge korenine, kot jo je imela v 19. stoletju, ko je šlo za ideologijo proti Kranjcem, ki so živeli v isti državi. Kot da bi Korošci danes rekli, da s Štajerci ali Tirolci nočemo imeti nobenega opravka, ti nas ne brigajo, to je drug narod. Tu je treba torej malo diferencirati.

Mir, tedanje glasilo koroških Slovencev, je 25. oktobra, štiri dni pred razglasitvijo Države SHS, objavil tako imenovani Proglas na jugoslovanski narod. Kakšen odnos je imelo politično in kulturno vodstvo koroških Slovencev do tega vprašanja? Je bilo naklonjeno ideji južnoslovanskega združevanja?

Seveda, saj ni videlo nobene druge rešitve za koroške Slovence, kakor da se združijo z Jugoslavijo. To je bila zanje edina opcija. To si vse lahko razložimo iz tedanje notranje koroške in tudi habsburške dinamike na področju narodnega vprašanja.

Slovenci na Koroškem so bili v tistem času v nekakšnem vmesnem prostoru. 29. oktobra je bila v Zagrebu razglašena država SHS, 12. novembra na Dunaju republika Avstrija, mejno vprašanje je bilo povsem odprto, v provizoričnem koroškem deželnem zboru, ki je imel ustanovno zasedanje 11. novembra 1918, pa so si nemške stranke razdelile sedeže na osnovi rezultata volitev v državni zbor 1911. Zastopnikov slovenske stranke, ki je leta 1911 prejela 11,7 odstotka glasov, pa ni bilo. Zakaj? Je bilo izključevanje Slovencev iz politične realnosti zapisano že v samo jedro posthabsburške Koroške?

Oba konfliktna partnerja nista iskala konsenza in sta izhajala iz narodnopolitičnih okvirov. Zame kot zgodovinarja še ni čisto jasno, kdo je odgovoren za to, da je ustanovna seja potekala brez slovenskega zastopnika. Brez narodno zavednega, to je treba vedno dodati, ker Slovenci tedaj niso bili narodnopolitično homogeno telo. Verjetno je kvečjemu polovica slovensko govorečih ljudi sledila tedanji slovenski politiki. Najmanj polovica pa je bila proti slovenski narodnopolitično orientaciji, sploh glede meje skozi deželo Koroško. Na ustanovni seji provizoričnega koroškega deželnega zbora zastopnikov slovenske stranke ni bilo. Nemško koroško zgodovinopisje pravi, da je slovenska stran odklonila sodelovanje. Slovensko zgodovinopisje se glede tega ni izjasnilo. Gotovo si pa nemška stran ni posebej prizadevala za to, da bi slovenske zastopnike v deželni zbor tudi dobila. Franc Smodej, ki je bil kot predsednik Narodnega sveta za Koroško glavni predstavnik slovenskega narodnopolitičnega gibanje, gotovo ni želel biti v koroškem deželnem zboru. Ni bilo obžalovanja, da Slovencev tam ni, ker je šlo vse v smer konfrontacije in je bilo že 11. novembra jasno, da slovenska stran zahteva delitev Koroške vsaj po tako imenovani etnografski črti. 

Kakšen je bilo prispevek koroških Slovencev v agitaciji za Jugoslavijo?

Izhodišče za slovensko stran na Koroškem je bilo težje kot za Nemce, ki so agitirali za Avstrijo oziroma za Nemčijo – v provizoričnem koroškem deželnem zboru ni bilo stranke, ki ne bi zahtevala združitve republike Nemške Avstrije z Nemčijo. Vendar ne mislim samo na agitacijo. Gre že za vzpostavitev administracije na ozemlju Koroške, ki ga je zahtevala Jugoslavija, torej za uradništvo, sodstvo, šolstvo, vojsko, skratka za vse organe državne oblasti. Dosledno izrivanje slovenskega faktorja najkasneje od leta 1867 naprej je prispevalo k temu, da koroški Slovenci leta 1918 z izjemo duhovščine skorajda niso imeli svojega domačega kadra. Ne v politiki ne v znanosti ne v šolstvu ne v vojaščini. Glede tega sta se strinjali obe strani. Nemška stran je poudarjala, da Slovenci tako nimajo nobenega iz višjega družbenega sloja na svoji strani, slovenska stran pa je rekla, da je to posledica diskriminacije, ker da jih ne spustijo h koritu. Kar je popolnoma res. Zaradi tega je bila infrastruktura koroškega narodnega gibanja leta 1918 dosti bolj šibka, kot pa je bila na nemški strani. Da ne govorimo o politiki. Res je deset odstotkov leta 1911 glasovalo za slovensko stranko. To pomeni, da več ko polovica ni glasovala za slovensko stranko, ker je bil delež slovenskega prebivalstva na Koroškem tedaj najmanj 25 ali celo 30 odstotkov. Tu se že vidi notranja diferenciacija. Kar pa je bilo slovenskih narodnozavednih izobražencev, so v veliki večini podpirali jugoslovansko opcijo. Zelo malo je primerov, da bi bili zavedni Slovenci proti delitvi dežele.

V vojaških spopadih je sodelovalo nekaj koroških Slovencev, bilo jih je pa zelo malo. Upokojeni brigadir Slovenske vojske Janez Kavar, ki je raziskoval boje za slovensko severno mejo, je lani v pogovoru za Novice menil, da so po njegovem koroški Slovenci tako kot Narodna vlada v Ljubljani računali, da bo vse uredila antanta in da bo Koroška pripadla matici Sloveniji.

To je tudi bilo ozadje opredelitve za Kraljevino Jugoslavijo. Da bo prišla pomoč od drugod. Treba je tudi reči, da za boje ni bil navdušen nihče. Tudi nemška stran je na Koroškem imela ogromne probleme z rekrutiranjem vojakov. Glavnina so bili oficirji in podoficirji, ki so imeli močno nemškonacionalno orientacijo in so se po koncu Avstro-Ogrske znašli brez socialne mreže. Nadaljevali so v svojem poklicu. Na slovenski strani na Koroškem takih ljudi vsekakor ni bilo veliko, jaz ne vem za nobenega slovenskega oficirja. 

Svojega vojaškega kadra koroški Slovenci torej sploh niso imeli …

Tu so velike strukturne razlike od vsega začetka. Seveda so prišle prav nemškoavstrijski strani, ker so rekli, da so vsi prišli od zunaj. Zdaleč ni bilo dovolj domačih slovenskih učiteljev. Če je hotela jugoslovanska država vzpostaviti slovensko šolstvo, so morali učitelji v veliki meri priti od drugod. Pri nas so bili učitelji, tudi tisti, ki so znali slovensko, socializirani zelo močno v nemškonacionalnem duhu. Edina skupina, ki je bila dokaj homogena, so bili slovenski duhovniki. In to je bila priložnost za še en napad na slovensko politiko, ker so rekli, da so to klerikalci. Na Koroškem pa je bilo antiklerikalno gibanje zelo močno in je imelo pristaše tudi med Slovenci, ki niso bili v slovenskih narodnopolitičnih ali kulturnih organizacijah. V slovenski politiki pa je tedaj vladalo neke vrste ideološko enoumje.

Zgodovinar Stane Granda je na nedavnem novoletnem srečanju v Tinjah dejal, da rezultat skoraj 41 odstotkov za Jugoslavijo na plebiscitu leta 1920 niti ni bil tako slab, saj so Korošci bili vajeni večstoletnega sobivanja z Avstrijo, nova Jugoslavija s Srbijo kot vodilno enoto pa jim je bila tuja. Se strinjate s to oceno?

Strinjam se v toliko, da je 10. oktobra 1920 za združenje z Jugoslavijo glasoval večji delež koroških volilnih upravičencev kot pa je imela volilcev koroška slovenska stranka.  Vendar moramo pri vsem tem upoštevati predsodke in sodbe, ki so se na Koroškem razvile v desetletjih narodnostnega konflikta. Udrihanje po Balkanu, po vsem, kar se mu je pripisovalo slabega in Koroški nevarno tujega, je igralo svojo vlogo. Struktura predsodkov je bila že pred ustanovitvijo Države ali Kraljevine SHS tako močna, da pičli dve leti trajajoče obdobje, ki je imelo skrajno konflikten značaj, teh ni moglo spraviti s sveta. Nasprotno, celo poglobilo jih je. V glavnem gre torej spet za kontinuiteto. Ko gledamo na plebiscitni rezultat, se preveč koncentriramo samo na tisti dve leti od konca Avstro-Ogrske do 10. oktobra 1920. Odločilna so bila zadnja desetletja habsburške monarhije. Leta 1910 je pri uradnem ljudskem štetju na plebiscitnem ozemlju navedlo približno 70 odstotkov ljudi, da govorijo slovensko, 30 odstotkov pa nemško. Če to primerjamo s privatnim slovenskim štetjem iz leta 1910, dobimo popolnoma drug rezultat. Tam so našteli v coni A 95 odstotkov Slovencev in 5 odstotkov Nemcev. Če nemško zgodovinopisje trdi, da je okoli 10.000 ljudi slovenskega jezika glasovalo za Avstrijo, je to najnižje mogoče število. Dejansko je glasovalo za Avstrijo dosti več slovensko govorečih ljudi. Uradna ljudska štetja so bila že v avstroogrski monarhiji zelo sporna in niso prikazovala resnične jezikovne situacije na terenu. Zaradi tega lahko rečemo, da je več ko polovica slovensko govorečih ljudi, ki so imeli tedaj volilno pravico, glasovala za Avstrijo.                 

Dodaj odgovor

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch