Greifenburg Na proslavo sta vabili društvi Verein aegide in Verein kuland, ki se že dolgo zavzemata za odstiranje molka nad dolgo zamolčanim uporom proti nacističnemu režimu in njegovih žrtev v teh krajih. Gonilna sila tega plemenitega in zares težaškega spominskega delovanja je univerzitetni profesor Peter Pirker. Okoli sto ljudi, svojci in domačini, med njimi veliko mladine, se je v soboto, 18. maja 2019 popoldne zbralo pri spomeniku pri krajevnem kolodvoru. Spomenik je delo umetnika Hansa-Petra Profunserja. Akordenist Rudolf Katholnig je prispeval primeren glasbeni okvir, dve mladinski pa  potrebne podatke o  žrtvi. 

Prava sramota in odraz nemarnega odnosa v naši državi do upora proti nacizmu pa je dejstvo, da mora spominska pobuda avstrijskim zveznim železnicam, lastniku zemljišča, na katerem spomenik stoji, letno plačati 300 evrov najemnine.

Peter Pirker je v svojem nagovoru zavzel jasno stališče do najnovejšega političnega razvoja brez primere v Avstriji in poudaril, da je naloga spominske kulture tudi izboljšanje politične kulture doma in v Evropi. Prav sramotno je, da je ljudska stranka kot državotvorna stranka izpričanim desnim ekstremistom in antisemitom omogočila sovladavino in jim prepustila ključna ministrstva. Zato je potrebno, da se prebivalstvo aktivno vključi v politične in demokratične procese.

Brigitte Entner, zgodovinarka in sodelavka Slovenskega znanstvenega inštituta, je izčrpno spregovorila o uporu v Selah. Osvetlila je njegove korenine, pa tudi povojne poskuse razlaganja in tudi ideološkega prisvajanja upora in žrtev nacističnega nasilja. Vse to je privedlo do določenih iritacij in prelomnic v krajevnem spominu, ki so še danes občutne. Nad 42 Selank in Selanov je bilo obglavljenih, pobitih, padlo v partizanskem boju ali pa so smrt storili v kacetih, mnogi so bili obsojeni na ječe in kaznilnice in mnogi so umrli za posledicami nasilja.

V Zgornji dravski dolini se je mnogo ljudi tako ali drugače uprlo nacizmu in so zato bili umorjeni. Posebno tragičen pa je primer Theodore Marie Oman, rojene 8. septembra 1918, umorjene julija 1941 v Hartheimu pri Linzu. Hčerka  ortsgrupenlajterja, krajevnega vodje NSDAP v Zgornjem Dravogradu, je imela  epilepsijo in je zato po mnenju nacistov ogrožala »zdravje naroda« (Volksgesundheit), kar je pomenilo njeno neizogibno smrt. Najprej so jo odvedli v »norišnico« celovške gau-bolnice, od tam pa 1. 7. 1941 v uničevalno središče Hartheim pri Linzu, kjer so v skladu z evtanazijskim programom T4 pobijali tako imenovane neozdravljive osebke. Theodoro Mario Oman so tam umorili s plinom. Dan njene smrti je neznan.

Njena nečakinja Christine Strobl-Oman je nad dvajset let iskala sledove svoje tete Thee, kot so jo klicali. V družini je tematika bila tabu, stara starša sta molčala kot peč. Tudi njen oče, Thein brat, je molčal, a očitno ga je travma sestrine smrti zasledovala vse življenje. Vračanje imena Theodore Marie Oman in spomina nanjo je za Christine Strobl-Oman bilo osvobajajoče dejanje, njene besede so pretresle vse. Pretresljivo pa je tudi, da se drugi svojci žrtve niso udeležili spominske proslave.