Štiri leta ste zdaj med koroškimi Slovenci – s kakšnimi vtisi boste letos poleti (službeno) zapustili Celovec? 

Milan Predan: Koroško bom zapustil z zadoščenjem, da med doživetim zdaleč pre-vladujejo pozitivne izkušnje. Ko sem se odpravljal v Celovec, so me nekateri prijatelji v Mariboru kar nekam pomilovali, kaj da silim na to Koroško, kjer so vseskozi neki konflikti in se ljudje prepirajo zaradi nekih dvojezičnih tabel. Vendar pa slika o Koroški, ki sem jo imel sam, nikakor ni bila tako negativna, navsezadnje sem spremljal pozitivne spremembe zadnjih let, poleg tega sem kar dobro poznal razmere tudi po zaslugi prejšnjih stikov s Koroško, saj je Večer v času mojega urednikovanja v 90-tih letih dobro spremljal manjšinsko dogajanje. Vsekakor lahko svojim mariborskim prijateljem zdaj domov  prinesem precej drugačno, boljšo sliko o Koroški.

Kako bi strnili nekaj bilančnih vtisov o teh svojih letih v vlogi diplomatskega predstavnika RS na Koroškem? 

Čutim celo kot majhen privilegij, da sem lahko delal tukaj prav v času, ko se je tudi po zaslugi deželnega glavarja Kaiserja vzdušje v deželi sprostilo in se je odnos do koroških Slovencev in do Slovenije normaliziral. Upam, da bo vrh dežele še dolgo vztrajal pri politiki, ki več ne gradi na delitvah med večinskim in manjšinskim narodom, kajti zagotovo bo potreben čas, da bodo pozitivne spremembe segle tudi do lokalnih ravni, kjer je še marsikje čutiti stare sentimente. Čeprav nekateri konkretni primeri kažejo, da se tudi na »terenu« razmere izboljšujejo.

Katere konkretne primere bi morebiti posebej izpostavili? 

Mislim predvsem na predlansko razpravo o deželni ustavi, ko bi glede na vročo temo drugega deželnega jezika pričakovali, da bodo iz nemško nacionalnega tabora na površje privrela vsa stara protislovenska čustva, pa se to ni zgodilo. Odzivi v medijih in na družabnih omrežjih so takrat pokazali, da so se očitno tudi nemško govoreči Korošci zasitili prepirov in je večina vendarle začela spoznavati, da takšni konflikti deželo vlečejo samo nazaj, nikamor naprej. Gotovo je k temu premiku pripomoglo tudi dejstvo, da so se Korošci znebili nekakšnega zgodovinskega strahu pred južno sosedo, kamor množično hodijo na izlete, dopuste ali samo na kavo in spoznavajo Slovenijo kot lepo,  gostoljubno in prijazno sosedo. Znak, da je izboljšano vzdušje seglo do ljudi, pa je navsezadnje tudi Kaiserjev triumf na lanskih deželnih volitvah. Osvojiti skoraj polovico vseh oddanih glasov z nepopulistično in s Slovencem naklonjeno politiko bi bila še pred desetimi leti na Koroškem znanstvena fantastika. Zato verjamem, da se tudi z morebitno spremembo oblasti dežela ne bo več vrnila v čase, ki bi jih koroški Slovenci najraje pozabili.

Kako so se oblikovali vaši stiki in sodelovanje s slovenskimi organizacijami?

Zadovoljen sem, da sem lahko nekaj prispeval k oblikovanju skupnih stališč, ki so jih politične organizacije v minulem obdobju sprejele v zvezi z nekaterimi za manjšino ključnimi  vprašanji. Že v prvih dneh svojega mandata sem na generalni konzulat predsednike treh krovnih organizacij povabil na skupno srečanje, med drugim tudi zato, ker nisem hotel, da bi kdo na osnovi tega, katero organizacijo sem obiskal prvo, začel špekulirati o tem, ali sem bolj naklonjen »levemu« oz. »desnemu« polu manjšine. Na tem prvem srečanju sem trem predsednikom predlagal redna delovna srečanja, ki smo jih že na drugem sestanku razširili na predsednika Enotne liste in slovensko poslanko v deželnem zboru. V tem formatu se odtlej sestajamo vsaj štirikrat na leto.  

Bi povedali kaj več o dinamiki in razvoju teh informativno-usklajevalnih srečavanj? 

Pogovarjamo se zelo odkrito, kdaj tudi polemično, kar je razumljivo, saj so pogledi pač različni, a medsebojno spoštljivo. Predvsem pa je pomembno, da vsebina pogovora ostaja znotraj pisarne in skoraj vedno najdemo tudi skupni imenovalec, o katerem se lahko vsi strinjamo. Tako je bilo denimo tudi takrat, ko smo usklajevali stališče do deželne ustave, s katerim so potem politične organizacije šle v javnost in ki je bilo pomembno tudi za oblikovanje uradnega stališča Slovenije, saj sta manjšina in matična država morali nastopiti usklajeno. Mislim, da je tak pristop med nami ustvaril visoko stopnjo medsebojnega zaupanja.  Seveda marsičesa nismo rešili, zahteva po zvišanju zveznih finančnih podpor in tednik Novice ostajata večna tema, nekatere stvari pa smo le premaknili, denimo povišanje učnih enot, ki bo Slovenski glasbeni šoli v jeseni omogočilo vpis 100 dodatnih učencev in se bo s tem njihovo število vendarle približalo tistemu, ki je bilo šoli obljubljeno pred vključitvijo v deželni sistem. Tudi deželno financiranje zasebnih dvojezičnih vrtcev se je izboljšalo. Potem ko se je Koroška izvila iz primeža dolgov propadle banke Hypo in je začela finančno okrevati, mi je tudi v stikih z deželnim glavarjem bilo lažje argumentirati naša pričakovanja v zvezi z obema temama, glasbeno šolo in vrtci.  

Katere izzive in možnosti diplomatskega predstavnika RS na Koroškem bi izpostavili? 

Moje osnovno načelo je vedno bilo biti odprt do vseh in do vsakogar, ker bodo s tem tudi drugi bolj odprti do tebe, brez vzajemne odprtosti pa je tako v diplomaciji kot v novinarstvu težko delati. Če nimaš mreže stikov, nimaš informacij. Zato mi tudi nikoli ni bilo odveč svoji pisarni sprejeti vsakogar, ki bi si želel mojo pomoč ali nasvet ali samo popiti prijateljsko kavo. Poleg tega se nikoli nisem želel postaviti v vlogo nekoga, ki bo komurkoli v imenu Republike Slovenije delil recepte, kako naj dela, kako naj bo organiziran, navsezadnje tudi nikoli nisem dobil navodil, naj počnem kaj takega. Manjšina se mora o tem sama dogovoriti. Seveda povem svoje mnenje, a tudi povem, da je to mnenje moje, ne uradno slovensko. Ob tem pa je treba odkrito povedati še nekaj, namreč da je bivša socialistična Jugoslavija manjšino desetletja delila na ideoloških osnovah in se je delno ta praksa nadaljevala tudi v prvih letih samostojne Slovenije, posledice pa je čutiti še danes. Če jo je torej matična država nekoč od zunaj na silo delila, ni ravno primerno, da bi jo zdaj kdo od zunaj na silo spravljal skupaj. Takšni poskusi so v 90-tih letih že bili in so odnosom znotraj manjšine samo škodili ter še poglobili medsebojno nezaupanje. Sicer pa vse manjšinske politične organizacije čaka kadrovska pomladitev in verjamem, da se bo sodelovanje med njimi še krepilo. Treba se bo navsezadnje dokazati tako v razmerju do lastnega članstva kot do avstrijske in slovenske države, težo pa bodo imeli samo skupaj, ne vsak posebej. 

Kako gledate – tudi kot nekdanji profesionalni slovenski novinar – na jezikovno podobo med manjšino bodisi v šolah ali medijih? 

Gotovo si koroški Slovenci sami želite višje ravni svoje jezikovne kompetence v slovenščini, toda realnost je pač takšna, da jo je mogoče dvigniti predvsem z živim stikom z jezikom, ki ga je premalo že zaradi omejenega dosega slovenskih elektronskih in tiskanih medijev na Koroškem. V tem pogledu ima kajpada tednik Novice pomembno vlogo, saj je za mnoge pripadnike narodne skupnosti celo edini časopis v slovenščini, ki ga redno berejo. V sedanjih finančnih razmerah si bo tednik najbrž težko privoščil kakovostnega lektorja, a upam, da boste v prihodnosti to možnost imeli, ker bi bil dobrodošel. Ne bi ponavljal ugotovitev o tem, da znanje slovenščine na splošno peša, in razglabljal o vzrokih, zakaj je tako, ker so splošno znani. Saj je mogoče na razmere gledati tudi z drugega zornega kota: da slovenščina živi v številnih kulturnih društvih, ki so marsikje na južnem Koroškem središče celotnega, ne samo slovenskega kulturnega dogajanja, in se zato vanje vključujejo tudi mladi iz nemško govorečih družin ter se učijo slovenščine skozi igro in petje. Tudi če slovenščine nikoli ne bodo znali, da bi jo lahko zares uporabljali, kar velja tudi za tiste otroke iz dvojezičnih ljudskih šol, ki nadaljujejo šolanje na enojezičnih šolah, se je bodo eni in drugi naučili spoštovati ali vsaj ne imeti odklonilnega odnosa do nje. Glede na to, kakšen je bil desetletja na Koroškem odnos do slovenščine, je tudi to napredek.

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of