Mokrije  Ta torek zvečer je v celovški Mohorjevi potekal informacijski večer s predavanji o kulturni in družbeni vrednosti zemljepisnih imen – ki se kot ledinska imena praktično vselej izročajo iz rod v rod v narečni obliki -, dan poprej, v ponedeljek, pa je bil pri Hojniku v Mokrijah na sporedu pripovedni večer z aktivnim ohranjanjem živega narečja. Društvo upokojencev Podjuna je prejšnja leta v domačo gostilno med Dobrlo vasjo in Šentprimožem vabilo na literarne večere starejših koroških besednih stvariteljev, ki so brali svoje pesmi, pripovedi ali spomine. Letos je društvo, ki ga predano vodi Helka Mlinar, preizkusilo nekoliko drugačno pot. Udeleženci so anekdote iz svojega življenja pripovedovali kar prosto, neposredno iz spomina. In jih tu pa tam začinili še s kakšno šalo, kakšnim dobrim vicem.

Spominov na stare čase seveda ni manjkalo. In bili so predvsem lepi spomini, začinjeni s to ali ono nezgodo, na primer pri vasovanju, ki pa se je po seriji spodletelih zaletov vendarle sklenilo s pravo »dečvo« in do sedaj 57 leti zakona, v katerem menda niti enkrat še ni bilo prepira. Pripovedovalci in poslušalci, ki so povsem natrpali gostinsko sobo pri Hojniku, so lahko slišali tudi zgodbo o poročni noči v Horcah (čisto vseh detajlov resda ne), po kateri je mati ženina že zgodaj zjutraj vrgla iz postelje – da bi šel žet s kombajnom, medrešarjem po domače, ker tisti, ki bi moral, ni mogel. Bil je namreč na poročnem slavju… V besedah pa je oživelo tudi načrtovano romantično jutro ob sončnem vzhodu vrh Obirja, ki ga je danes že osiveli zaljubljenec pred desetletji moral občudovati kar sam. Njegovi izbranki je njena mati v zadnjem hipu naložila »neodložljivo« delo. V ponedeljek zvečer pa sta se pri Hojniku neuresničenemu skupnemu bedenju na planini vendarle lahko oba skupaj nasmejala, z njima pa tudi celotno poslušalstvo.

Tudi letos so pripovedniško srečanje upokojencev pri Hojniku polepšale Korenine Danice, enkraten zbor najzrelejših pevk in pevcev, obogatili pa so ga še z branjem zgodbe z zgoščenke Povodni mož v Živovem bvat s pripovedkami, basnimi in pesmimi v narečju okoli Šentprimoža. Z njo je zvočno ovekovečen domači slovenski govor, ki pa na srečo živi naprej s starimi koreninami in mladimi brstiči.