Po resnici povedano bi moralo biti kolesarjenje obvezen del šolskega programa. Z njim bi se šolarji privadili vztrajnosti. Pa še lepo je povrhu. Kaj lepo, čudovito je!

Sreje-Repen Prav v teh dneh je smaragdna reka Soča še bolj smaragdna, še bolj podobna dragulju, s katerim »krasno hčer planin« (Simon Gregorčič) opisujejo daleč po Evropi. Sneg, ki se tali visoko v Julijcih, s seboj prinaša apneni melj, ki zelenkastim odtenkom vode dodaja še poseben ton. In taka, brhko vijoča se skozi sivkasto belo skalovje, se je kazala slovenskim koroškim kolesarjem, ki so se minuli četrtek, na dan Gospodovega vnebohoda, odpeljali skozi zgodnje jutranje meglice iz Srej pri Šentjakobu na tradicionalno vigredno potepanje na dveh kolesih. Kakor že kdaj poprej so se za ogrevanje tudi letos peljali proti Trbižu v nekdaj koroški Kanalski dolini in se od tam povzpeli na prelaz Predel na nadmorski višini 1156 m. Od tam je pot za lep čas šla skoraj prepadno navzdol v Soško dolino, kolesarska volja pa strmo navzgor.

Cilj prve dnevne etape letošnje vigredne kolesarske akcije, ki jo je spet zgledno organiziral plesni mojster Gregej Krištof, je bila vas Repen na tistem prelepem delu slovenskega Krasa, ki je tudi po drugi svetovni vojni pripadel Italiji. Pokrajina se je predstavljala odeta še v vigredno zelenje, krajevni napisi, kažipoti in nemalokrat tudi napisi na trgovinah in gostilnah pa z osvežujočo slovenščino poleg običajne italijanščine. Medtem ko na Koroškem slavimo dvojezične krajevne table v štirih dokaj odročnih vaseh, nad Trstom nase v obeh jezikih opozarja še policija oziroma orožniki ali carabinieri, kakor jih kličejo tam. In nemalokrat so slovenska imena – tudi pri uradnih napisih – celo na prvem mestu.

Na prvem mestu kolesarske etape drugega dne pa je bila – če za hip zanemarimo odlično kulinariko tamkajšnjih domačih slovenskih gostincev – kultura. V vasi Križ, ki bi s svojimi 1200 prebivalci na Koroškem lahko že veljala vsaj za mestece, jih je namreč sprejel pesnik, pisatelj, nekdanji direktor Slovenskega stalnega gledališča Trst (SSG) ter Prešernov nagrajenec Miroslav Košuta. In ni jih samo sprejel, temveč si je zanje vzel zares veliko časa in pripovedoval iz svoje bogate zakladnice spominov. O ribičih in lovu na tune. O domačem proletariatu in informbiroju. Pa seveda tudi o Koroški.

Kolo, kultura, kulinarika

Jadranska obala pod vasjo Križ, zahodno od Trsta, je namreč zgodovinsko gledano najbolj slovenska obala, tam so bili možje ribiči in tudi Miroslav Košuta je v mladih letih kdaj ulovil kakšno tuno. Križ pa je kot delavsko naselje tudi izjemno privržen partizanstvu – okoli 60 vaščanov je umrlo v uporu – in komunizmu. Ko je leta 1948 prišlo do informbiroja, do spora med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, se je vas večinsko postavila na moskovsko stran. Košutova družina pa na beograjsko, saj jim je bilo slovenstvo svetinja. In tako je leta 1936 rojeni Miroslav Košuta nenadoma bil »vaški revež, niti v nogometnem moštvu nisem smel igrati.«

Toda tudi ti časi so minili, Košuta se je uveljavil kot pesnik in kot direktor SSG postal še posebej povezan s Koroško, zlasti zaradi gostovanj na Slovenski gledališki praznik 8. decembra v celovškem Mestnem gledališču. »S tajnikom Krščanske kulturne zveze Nužejem Tolmaierjem sva odlično sodelovala, lepo mi ga pozdravite,« je še naročil koroškim kolesarjem. Ti pa so dan navrh spet prikolesarili v Sreje v Rožu. Z lepimi spomini. In z velikimi načrti za naslednjo turo.

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of