Vsak človek je matrjoška. Nešteto različnih verzij enega in istega. Učitelj lahko nosi strastnega bobnarja v sebi. Umetnik se lahko bori z drugo dušo, tisto suhoparnega jurista (katerega premoč starši že leta nestrpno pričakujejo). Admiral lahko skriva dvojčka v trupu, z nagnjenostjo do ljubkih zvokov skupine »Village People«. Obleka ne naredi človeka. Vsak človek je v bistvu dvajset ljudi.

Torej Rezka Kanzian ni le Rezka Kanzian. Je koroška Slovenka, igralka, vodja »Werkraum« teatra, učiteljica za področja telo in glas za otroke in za gledališče, dela v mestni knjižnici, kjer na novo ureja oddelek otroških knjig v slovenščini, je pisateljica, pesnica in in in. Pogovor z ženo mnogih faset o gledališču, manjšini, vlogi žene in literaturi.

1995 ste skupaj s Franzem Blauensteinerjem ustanovili »Werkraum Theater«. Gledališče označujete kot prostor za doživetje demokracije. Kako lahko gledališče prispeva k politični izobrazbi posebej pri mladini?

Rezka Kanzian: Mi smo na svoj način politični. Če se zanimaš za človeško življenje, potem se tudi zanimaš za politično in družbeno. To je zame eno in isto. Dalje pa vidim poslanstvo umetnika v tem, da se zavzema za dobro. V današnjem svetu sta pogosto le še denar in dobiček v ospredju. Temu je treba dati neko protiutež in to poskušamo v gledališču storiti na lasten način. V zadnjih letih smo se specializirali na grotesko. Uprizorili smo »Kralja Ubuja« znanega francoskega pisatelja Alfreda Jarrya. Tema groteske je požrešnost človeka. Iz te drame smo naredili serijo. Ustvarili smo like Oče in Mama Übü ter Heinz Heinrich, ki nastopijo v igrah. 25. maja bo prvič premiral četrti del serije pod naslovom »Mindrevolution« (revolucija duha). Naslov je tudi to, kar hočemo pri publiki doseči. Opažam, da danes postajamo vedno sebičnejši. Vse, kar smo dosegli glede na socialne napredke, gre vedno bolj v izgubo. Dežela se premika v desničarski del političnega spektra in gesla, kot jih je FPÖ objavila ob volitvah, so kratkomalo nevarna. V teatru pa poskušamo temu nekako nasprotovati. Glavna izjava aktualne predstave pa je, da moraš začeti pri sebi, če želiš nekaj spremeniti.

Kako publika v sprejema slovensko gledališče kot na primer monodramo Alenke Hain »Njegov pogled«?

Rezka Kanzian: Drama je bila uprizorjena v Šentjanžu in po dolgem sem imela spet enkrat priložnost igrati v slovenščini. Ker pa smo tedaj dobili naš mini-teatr, kot ga jaz imenujem, sva si mislili, da bi nastopili z igro tudi v Gradcu. Opazili smo, da je dovolj slovenske publike v mestu in predstava je bila dobro obiskana. Seveda pa je bila tu jezikovna meja problem in opazovalci so bili izključno slovensko govoreči, torej Slovenci, koroški in štajerski Slovenci. Tako se je tudi začel prireditveni cikel »Drugačne strani in strune«. Skupaj z mojem možem in s Susanne Weitlaner smo v okviru tega cikla začeli vabiti slovenske avtorje, glasbenike, igralce k nam v gledališče.
Zdaj smo praznovali deseto obletnico tega formata.

Omenila si jezikovno mejo. Kako bi bilo možno to oviro premostiti?

Rezka Kanzian: V gledališču je to zapletena zadeva. Predstave, katere prevajajo preko projekcije, mi niso všeč. To pa je običajni način in je tudi trenutno edina možnost. Zato sem se tudi bolj specializirala na literaturo in glasbo. Tam lahko deloma prevedeš zadeve, deloma pa ljudje naj le poslušajo in poleg glasbe dobijo čut za besedilo. Pri »Drugačnih straneh in strunah« pa moderator kratko povzame vsebino, če pesmi niso že prevedene. Če bi prevajal vsako besedo, bi sedel več ur v dvorani. Malo je treba improvizirati. Kot je Janko Messner rekel, treba je tudi poslušati s srcem, ne samo z ušesom.

Pred kratkim so zaposleni Burgtheatra v javnem pismu objavili razmere pod prejšnjim direktorjem Hartmannom. Kako doživljate kot žena svet gledališča?

Rezka Kanzian: Delam svobodno gledališče. Čeprav je finančno bolj zahtevno, mi je bilo važno, da sem sama svoj šef. Doživela pa sem kar dosti. Prej sem bila nekaj časa na Dunaju v mladinskem gledališču. Moj mož pa je delal v mestnih gledališčih, toda to mu sploh ni ustrezalo, ker je čutil, da človeka tam izkoriščajo. Ko sem hodila na avdicije, sem vedno slišala, da sem preburšikozna. Pri filmih so mi tudi rekli, da sem kmečki tip – in strinjam se! Kot ženska v tej branži ni posebej lahko. Imam kolegice, ki mi kar dosti pripovedujejo. Če te nekdo nadleguje, lahko rečeš ne, ampak potem mogoče izgubiš službo. To je velik problem. Vse je vprašanje stikov, ne znanja. V svobodni sceni pa se vsi borijo le za denar. V ospredju ni več umetnost. Tudi pri evalvacija gledališča ne gre za kvaliteto, ki je pri nas nedvomna, ampak za to, kako se prodajaš. Kot umetnik moraš danes biti predvsem dober prodajalec samega sebe.

Kakšen je položaj ženske v umetnosti? Ali obstaja razlika do moškega, posebej glede priznanja kot umetnik/umetnica?

Rezka Kanzian: V svobodni sceni ni razlike glede priznanja. Drugačna pa je zadeva v javnih, mestnih gledališčih. Tam so že vedno moški zasedali vse močne pozicije. Toda Gradec je čisto zanimiv primer. V mojem mestu so mestno gledališče, opera in Steirischer Herbst (Štajerska jesen) vsi vodeni od žensk. Ta trend se mi zdi izredno pomemben in tudi nujen. Vendar ne smemo pozabiti, da so vse to pač institucije. V svobodni sceni je dosti žensk moje generacije, ki so se morale odločiti ali za družino, ali za gledališče. Moškim tega ni treba. Z družino ne bi bilo možno tako delati, kot to zahteva ta poklic. Tukaj moraš delati s polno paro. Tisti možje, ki danes ostanejo doma, pa so večinoma iz mlajših generacij. Tudi v naši manjšini že dolgo opažam, da je presenetljivo malo žensk v vodstvu osrednjih organizacij narodne skupnosti. So malo anahronistične. Ne vem, ali si ženske ne upajo, ali jih moški ne pustijo. Bila bi za to, da bi v glavnih organizacijah ženske prevzele oblast.

Pišete v slovenskem kot tudi v nemškem jeziku. Ali so občutki pri pisanju odvisni od jezika – in če so, kako se razlikujejo?

Rezka Kanzian: Občutki niso drugačni, vendar kako obdelam neko besedilo, to je odvisno od jezika. V slovenščini je moj jezik bolj arhaičen. Veliko se tudi bavim z mitologijo, z liki kot je to na primer Kurent. Kot otrok mi je stari oče pripovedal mnogo basni. V slovenščini se počutim bolj povezano z zemljo, uporabljam stare, skoraj zastarele besede. V nemščini se mi zdi, da bolj dela glava. Ko sem brala knjigo Maje Haderlap »Angel pozabe«, sem si kratko mislila – morda ima prav, da piše v nemščini. Ampak konec koncev sem ostala pri slovenščini, ker mi je zelo pri srcu.

Kako ocenjujete literarno ustvarjanje na Koroškem?

Rezka Kanzian: Opažam, da obstaja nova generacija mlajših literatov. Niso več tako obremenjeni in iščejo čisto svojo pot. V mojem času smo še veliko demonstrirali in nekako smo »morali« govoriti slovensko. Sama sem imela problem s tem, da delam nemško gledališče, počutila sem se kot izdajalka. Novi literati lahko prosto pišejo tako slovensko kot tudi nemško. Menim tudi, da nujno rabimo mlade pisatelje in pisateljice, če hočemo, da jezik preživi. Predvsem romanopisce!

Za literatko je jezik velik del vašega življenja. Kako ocenjujete status slovenščine na Koroškem?

Rezka Kanzian: Kaže, da nivo slovenščine pada. To je za obstoj manjšine slabo. Sama opažam, da jezika ne uporabljam pri vsakdanjem delu, temveč le, če pišem ali pa v sklopu »strani in strun«, ki sem jih sama soustanovila. Vprašanje »Kako si lahko ohranimo kakovost jezika?« je družbeno in osebno. Na vsak način potrebuješ infrastrukturo. V Gradcu te nimamo, na Koroškem pa so institucije in obstaja več možnosti. Mnenja pa sem, da se bo moralo šolstvo nasplošno spremeniti, kajti zdaj v Avstriji živi več kultur. Nastajajo nove manjšine – čez sto let bodo tudi Turki mogoče postali celo avtohtona narodna skupnost.

Zakaj se manjšinci, ki so pogosto v vlogi šibkejšega, postavijo proti priseljencem?

Rezka Kanzian: Le, ker si član manjšine, to še dolgo ne pomeni, da nisi rasističen. Manjšinci so deloma še bolj nagnjeni k temu, ker so sami ogroženi. Tudi sama sem se morala s to mislijo šele sprijazniti. Bojijo se enostavno za svoj ljubi kruhek.

Od 2008 naprej ste zen-nuna. Kako vera oziroma tudi askesa vpliva na vašo delovanje?

Rezka Kanzian: Zen budistka sem že 20 let. Toda beseda »nuna« v slovenščini nekako čudno zveni. (se smeji) Zen je praksa, se pravi vadba meditacije. Sedeti brez smisla in prizadevanj, to je esenca. To bi bila dobra protiutež v tem hitrem, digitalnem svetu. Ljudje so zelo neumirjeni. Meni je ta praksa pomagala. Govorim o praksi, kajti v budizmu ne veruješ v Budo kot boga. On je odnos in odnos je praksa. Praksa, da se umiriš, pustiš mislim prosto pot. V življenju vedno le ocenujemo, s tem je treba saj za trenutek nehati. Smo ujetniki naših misli. Človeške kategorije za nekaj minut pustiš pri miru in le si.

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of