Žalna slovesnost v spomin na ustaše in druge kvizlinške vojaške formacije, ki so kolaborirale z nacistično Nemčijo in fašistično Italijo ter se maja 1945 zatekle na Libuško polje, preden so bile izročene Jugoslaviji, je ponovno potrdila, da je zahteva Iniciative proti ustaškim in nacističnim srečanjem po prepovedi tega srečanja na avstrijskih tleh popolnoma upravičena in pravilna.

Pliberk Na žalno slovesnost v soboto, 12. maja 2018, na libuški gmajni, kot domačini pravijo kraju slovesnosti, sta v dogovoru s koroško škofijo tudi letos vabila hrvaška Cerkev in tako imenovani Počasni bleiburški vod / Bleiburger Ehrenzug, ki ga avstrijski dokumentacijski arhiv označuje kot »skrajno desničarsko združenje z močno poudarjenimi revizionističnimi težnjami po spreminjanju zgodovine«. Hrvaški parlament, sabor, pa je imel častno pokroviteljstvo.

Zaradi vse ostrejšega protesta avstrijske in mednarodne javnosti proti temu srečanju, ki velja za verjetno največje srečanje desnih skrajnežev v Evropi, je koroška škofija prirediteljem postavila jasne pogoje za izvedbo žalne slovesnosti. Prireditev naj bo samo spominsko bogoslužje, prepovedani so bili politični govori, alkohol, razkazovanje in razpečavanje ustaških ter naci-fašističnih simbolov, gesel in zastav. Za upoštevanje teh pogojev in za splošno varnost je bila zadolžena avstrijska policija, potek pa so nadzorovali tudi predstavniki državnega tožilstva.

Že bežen pogled na potek prireditve je pokazal, da se je veliko udeležencev požvižgalo na dogovor in postavljene pogoje. Saj so javno razkazovali inkriminirane simbole in gesla kot zastave z ustaško šahovnico (hrvaški grb z belim začetnim poljem), majice z ustaškim geslom »Za dom spremni«, enakovredno nacističnemu »Sieg Heil« ali »Heil Hitler«, simbole paravojaških neoustaških formacij kot HOS (Hrvatske obrambene snage) ali pa stranke HSP (Hrvatska stranka prava), skupina Crne mambe pa je spominjala na zloglasno ustaško enoto »Crna legija«. Nekateri pa so se razkazovali celo s sliko vojnega zločinca Anteja Paveliça, predsednika in poglavnika, beri »firerja«, fašistične marionetne Nezavisne države Hrvaške (NDH).

Pa ne le to! Pred uradno spominsko mašo je na libuškem pokopališču pri spomeniku za padle Hrvate visok predstavnik skrajne hrvaške desnice glasno zahteval, da je treba iz hrvaške ustave zbrisati pojem antifašizem in da morajo ustaški simboli biti spet dovoljeni. Vse to ob navzočnosti visokih hrvaških političnih in cerkvenih predstavnikov. Nihče ni posegel vmes. Uradno je policija po zakonu o prepovedi udejstvovanja v nacističnem duhu posegla in ukrepala v devetih primerih, med drugim zaradi fašističnega pozdrava, ki ga hrvaška desnica lažno imenuje »hrvaški pozdrav«.

 

Mašo zadušnico je bral zadarski nadškof in predsednik hrvaške škofijske konference Želimir Puljić. V svoji pridigi je mešal in istovetil ustaško koncentracijsko taborišče Jasenovac s »bleiburško tragedijo« in zato požel huronsko odobravanje okoli desettisočih udeležencev. Ta visok cerkveni predstavnik je svojčas predlagal, da bi v hrvaški vojski spet uvedli ustaški pozdrav »Za dom spremni«, koda zanj je ZDS.

Povojno usodo Hrvatov, ki so se na libuški gmajni predali Angležem in jugoslovanski vojski, na Hrvaškem skušajo ustoličiti kot nov ustanovni mit hrvaške države. Pri tem pa zamenjujejo vzrok in posledice in popolnoma zamolčujejo početnike in vzroke te tragedije, ki ni padla z neba, ampak jo je povzročil zločinski ustaški režim, ki je v imenu Hrvatov, hrvaštva in katoliške vere umoril stotisoče Srbov, Romov, Judov, Sintov in tudi Hrvatov. Iz storilcev hočejo narediti žrtve, višek  cinizma pa je nedvomno trditev, da je »Bleiburg« za Hrvate to, kar je za Jude zid objokovanja v Jeruzalemu.

Zahteva po prepovedi
Na to in na dejstvo, da se je spominsko bogoslužje za pokončane Hrvate že zdavnaj sprevrglo v spominsko manifestacijo za ustaški režim oz. da pod krinko bogoslužja skušajo ta režim rehabilitirati, so med drugim spomnili govorniki na shodu Iniciative proti ustaškim in nacističnim srečanjem na Koroškem. Pobuda triindvajsetih pridruženih organizacij je, sočasno s prireditvijo na libuški gmajni, a nekaj kilometrov stran, zahtevala prepoved prireditve. To, da je edina možnost upoštevanja določil Avstrijske državne pogodbe iz leta 1955, ki vsebuje prepoved vsakršnega nacionalsocialističnega delovanja. To zahtevata tudi zakon o prepovedi udejstvovanja v nacističnem duhu in resolucija Združenih narodov iz leta 2012.

Vrsta govornikov iz Avstrije, Slovenije in Italije je to zahtevo potrdila. Milan Wutte, predsednik Zveze koroških partizanov, je poudaril, da je dostojno in miroljubno spominjanje na žrtve nekaj samoumevnega, da pa je zlorabo v politične in verske namene treba preprečiti. Samuel Laster, izdajatelj online časopisa »DIE JÜDISCHE« je dejal, da je proslavljanje ustaške dediščine na koroških tleh enako perverzno, kot če bi avstrijskega vojnega zločinca Franza Muhrerja slavili v Vilni, kjer je poveljeval uničenju Judov.

Slovenija ne pozna zakonskih prepovedi delovanja v nacističnem duhu. Primož Siter je kot zastopnik Zveze združenj borcev NOB napovedal pobudo za sprejem zakona, ki bo nedvoumno prepovedal nacistične in fašistične simbole in shode. V imenu KZ-Verbanda je Dagmar Schindler zahtevala upornost proti porajajočemu se nacifašizmu in srečanjem kot na libuški gmajni. Violeta Tomič, članica slovenskega parlamenta, je zborovanje na libuški gmajni imenovala sramoto za katoliško cerkev, da se spusti zlorabljati, sramoto za Slovenijo, da nič ni ukrenila proti srečanju in sramoto za Avstrijo in Hrvaško, ki sta obe članici EU in ga dopuščata. Nora Christenhuß, zastopnica celovške visokošolske zveze je opozorila na rastočo apolitičnost študentov, znanstveni vodja Dokumentacijskega arhiva avstrijskega upora Gerhard Baumgartner pa je naglasil, da je prireditev na libuški gmajni docela nesprejemljiva in škandal, saj prireditelji popolnoma upravičeno katoliško mašo v spomin na vojne žrtve zlorabljajo za rehabilitacijo fašističnega ustaškega režima in za legitimacijo neofašističnih in skrajnih nacionalističnih gibanj. Franjo Habulin, predsednik Zveze antifašistov Hrvaške, je pozdravil shod in se zoperstavil enačenju fašizma in antifašizma. Obsodil je povojne izvensodne likvidacije, odrekal pa je sleherno čast tistim, ki so si kot kolaboraterji umazali roke s krvjo nedolžnih. Govornik Iniciative proti ustaškim in neonacističnim srečanjem na Kortoškem Martin Diendorfer pa je izjavil, da je shod v Pliberku bil pomemben korak za prepoved ustaškega srečanja.

Shod pri pliberški posojilnici je potekal mirno in dostojno, z jasnimi zahtevami in izjavami, mimo katerih uradna Avstrija ne bo mogla. Shod je glasbeno uokvirila knapovska godba iz Hrastnika v Sloveniji, povezovalin  moderiral pa ga je Andrej Mohar, tajnik Zveze koroških partizanov.