Vi tukaj postajate, na Ljubelju so pa Nemci

Takoj po koncu prve svetovne vojne so se leta 1918 začeli boji za slovensko severno mejo. S spopadi na območju Ljubelja v letih 1918 in 1919 se je podrobneje ukvarjal upokojeni brigadir Janez Kavar.

Prelaz Ljubelj je bil skozi zgodovino z vojaškega vidika izredno zanimiv, ugotavlja upokojeni brigadir Slovenske vojske Janez Kavar iz Križ pri Tržiču. S porazom Napoleonove vojske na Ljubelju leta 1813, ki so jih premagali koroški brambovci, med katerimi je bilo tudi veliko Slovencev, se je začel septembra tistega leta konec Ilirskih provinc. V desetdnevni vojni za samostojno Slovenijo leta 1991 je bil Ljubelj zadnji mejni prehod, ki so ga zaprli in prvi, ki so ga spet odprli. Po koncu prve svetovne vojne leta 1918 pa so na območju Ljubelja potekali pomembni boji za severno slovensko mejo. Janez Kavar, ki je bil štiri leta tudi slovenski vojaški ataše v ZDA in je leta 1991 aktivno sodeloval v vojni za Slovenijo, je na povabilo Društva generala Rudolfa Maistra v Kranju ob letošnji 100-letnici začetka bojev za slovensko severno mejo pripravil predavanje o bojih za severno mejo v letih 1918 in 1919 na območju Ljubelja.

Pravite, da je osrednja oseba bojev za severno mejo na območju Ljubelja Lojze Ude, pravnik in zgodovinar, ki se je tudi kasneje intenzivno ukvarjal s koroškim vprašanjem. Kakšna je bila njegova vloga?

Janez Kavar: Lojze Ude je bil med prvo svetovno vojno pripadnik 2. gorskega strelskega polka, z 80 odstotki slovenskih vojakov in častnikov najbolj slovenske enote avstroogrske vojske. Ko je prišel domov in doma stal na pragu svoje hiše na Koroški cesti v Tržiču, je neki kmet pripeljal mimo les od sv. Ane pod Ljubeljem in mu rekel: »Vi tukaj postajate, na Ljubelju so pa Nemci.« To je bila iskra, ki je spodbudila njegovo odločitev. Samoiniciativno je odšel na poveljstvo v Tržiču, zahteval od častnika nekaj fantov prostovoljcev in že 14. novembra 1918 je Ude popeljal prvo skupino prostovoljcev brez vednosti Narodne vlade v Ljubljani na Ljubelj. Od tam so pregnali skupino Volkswehra in po nemškem zgodovinopisju izstrelili prve strele v Karavankah v bojih za severno mejo.

Nemci so torej že takoj po razpadu avstroogrske monarhije zasedli prelaz Ljubelj in tako že v prvih dneh republike Avstrije, ki so jo na Dunaju razglasili 12. novembra 1918, zakoličili mejo?
Po nekaterih podatkih so bili Nemci na Ljubelju že 29. oktobra 1918. Moja ocena je, da je bila Narodna vlada v Ljubljani do zasedbe Koroške zelo mlahava. Ukvarjala se je z ogromnim številom demobiliziranih vojakov, ki so prihajali v Ljubljano. Po drugi strani pa je kronična pomanjkljivost Slovencev, da se vedno zanašamo na druge. Narodna vlada je preveč računala s tem, da bo antanta vse rešila. Ko govorimo o bojih za severno mejo in z Nemci, pozabljamo, da so tudi Italijani imeli velike apetitete po Koroški in so prišli že do mostu čez Dravo pri Borovljah. Če ne bi bilo hitre Udetove reakcije, bi se lahko zadeve zelo drugače razvile. Narodna vlada v Ljubljani je vendarle odreagirala in pooblastila stotnika Alfreda Lavriča, ki pa mu je manjkalo vojakov. Lavrič niti ni vedel za Udeta, Ude pa ne zanj. Ko je Lavrič prišel na Ljubelj, se je Ude pridružil njegovi skupini.

V bojih za severno mejo je malo slišati o slovenskih koroških borcih.
Pa jih je vendarle nekaj bilo. V Borovljah sta bila puškar Jakob Pošinger in župnik Jurij Trunk, ki sta kot Slovenca zbirala prostovoljce za obrambo Koroške. So pa po mojem tudi na koroški strani Slovenci tako kot Narodna vlada v Ljubljani računali, da bo vse uredila antanta in da bo Koroška pripadla matici Sloveniji v kakršnikoli državni tvorbi.

Kakšen vojaški uspeh so imeli boji na Ljubelju?
Glavna zasluga Lavriča in Udeta je bila, da sta pravočasno reagirala in da so Nemce pregnali z Ljubelja. Vse boje na Ljubelju pa se da strniti v tri ofenzive. Prva je bila januarska ofenziva leta 1919, druga aprilska, tretja pa zaključna majska leta 1919. Januarska ofenziva je za slovensko stran pomenila polom. Nemci so imeli večje in bolj organizirane sile. Slovence, ki so prišli celo čez Dravo, so potisnili nazaj. Potem so pritisnili na Borovlje, ki so jih Slovenci že zasedli in so imele Slovencem močno naklonjeno jedro puškarjev. Glavnina se je morala umakniti iz Borovelj čez Hajnževo sedlo pod Košuto v Šentansko dolino.

Kakšen je bil rezultat drugih dveh ofenziv?
Po ponesrečeni januarski ofenzivi je vladalo premirje, tudi zima je prispevala svoje. Do aprila 1919 so Slovenci branili Ljubelj, ki je imel stalno posadko. Aprilska ofenziva se je začela konec meseca in bila na žalost spet neuspešna. Takrat je bila jugoslovanska vojska že prisotna z Dravsko divizijo s 3400 vojaki. Neuspešna je bila tudi zaradi tega, ker je bilo ogromno dezerterstva. Tudi spajanje jugoslovanskih vojakov s slovenskimi, donedavnimi vojnimi nasprotniki, ni bilo najbolj uspešno. Ljubeljska skupina, v kateri je bil Ude, pa je obdržala vse položaje in ni imela dezerterjev. Ključna je bila majska ofenziva od 28. maja do 6. junija 1919 pod vodstvom jugoslovanskega generala Krste Smiljaniça. Moje osebno prepričanje je, da je jugoslovanska ali srbska vojska kljub zmagi generalno odigrala negativno vlogo med prebivalstvom. Izid plebiscita je bil zato tudi posledica tega srbskega balkanskega obnašanja. Za generala Smiljaniça je znana izjava, da je njemu več pomenila vsaka vas na Kosovu, kamor je padla kaplja krvi carja Lazarja, kot celotna Koroška.