Oseba je pozabljena le, če je pozabljeno njeno ime, piše v Talmudu.
V Ljubljani so ta ponedeljek s položivitijo spotikavcev, spominskih kamnov, vrnili spomin na 23 umorjenih Judov iz slovenske prestolnice.
Ljubljana Spotikavci, po nemško Stolpersteine, so inštalacija za ohranitev imen in spomina na Jude, ki so bili deportirani in umorjeni med nacionalsocialistično strahovlado nad Evropo in ki jo je leta 1992 pobudil nemški umetnik Günter Demnig. Do danes je v 23 evropskih državah postavljenih nad 70.000 teh obeležij – vselej pred zadnjim domovanjem žrtev, v Celovcu jih je medtem 39, zadnje so v nedeljo položili v Šmartinu pred nekdanjim Jožefiniščem v spomin na umorjene zaradi nacistične »evtanazije.« Ta ponedeljek pa so prve spotikavce, in sicer na osmih krajih, položili tudi v slovenski prestolnici, v Ljubljani. Prva dva kamna, tlakovca z medeninasto ploščo, na kateri so zapisani osebni podatki umorjenih z navedbo zadnjega bivališča in kraja smrti, sta predsednik Slovenije Borut Pahor in predsednik Državnega zbora Matej Tonin ob prisotnosti predstavnikov judovskih skupnosti iz Slovenije in sosednjih držav položila na Cankarjevem nabrežju 1, pred Filipovim dvorcem na desnem bregu Ljubljanice tik ob Plečnikovem Tromostovju. Pobudo za položitev spotikavcev v Ljubljani je dal Robert Waltl iz Judovskega kulturnega centra, ki je zlasti s pomočjo Borisa Hajdinjaka, direktorja kulturnega centra Sinagoga Maribor v arhivih zbral podatke o umorjenih.
Predsednik države Pahor je v svojem nagovoru dejal, da imamo ljudje sveto dolžnost, da nikogar ne sovražimo. »Če je mogoče zaradi drugačnosti izključiti enega, obstaja možnost, da bomo na koncu izključeni vsi.«
Judje na Slovenskem skozi zgodovino
Prisotnost Judov med Slovenci nikdar v zgodovini ni bila množična, največja skupnost je od 17. stoletja dalje živela na skrajnem vzhodu, v Prekmurju oziroma nekdanji Slovenski okroglini, ki je bila do leta 1918 del ogrske države znotraj habsburške monarhije. Za večji del slovenskih pokrajin – Kranjsko, Koroško in Štajersko – je v novem veku bila značilna predvsem odsotnost Judov. Potem ko so se v srednjem veku naselili v večjih mestih, kot so Ljubljana, Koper, Piran, Ptuj ali Maribor – tam je nekaj časa celo deloval eden najpomembnejših rabinov tistega časa Israel Isserlein, so bili iz teh pokrajin po cesarjevem odloku izgnani na prehodu iz 15. v 16. stoletje. Posamezniki so začeli prihajati spet v 19. stoletju, in tako je pred drugo svetovno vojno na Slovenskem živelo okoli 4500 Judov, od tega samo v Prekmurju približno 3000. Usodni udarec jim je zadal holokavst.
Pregon med vojno in po njej
Antropologinja Irena Šumi je ob odkritju spotikavcev v Ljubljani opozorila, da so med drugo svetovno vojno bili slovenski Judje deležni nenehnega preganjanja. »Že v zgodnjih 30. letih z zmago nacizma v Nemčji so mnogi razumeli, kaj se dogaja. Nekateri so izstopili iz svoje vere in se pokristjanili, nekateri so se že tedaj odločili oditi, največkrat v ZDA in Kanado. Ob avstrijskem anšlusu so Slovenijo in ozemlja stare Jugoslavije preplavili desettisoči Judov, ki so iskali poti iz Evrope, proti morju, proti drugim celinam. Odšlo je tudi precej slovenskih Judov, še posebej zato, ker je tudi jugoslovanska država sprejela vrsto protijudovskih zakonov, ki so Judom omejevali pravice do izobraževanja, lastništva in gospodarskega udejstvovanja. Mnogi pa niso mogli verjeti, da bo nacistična antisemitska blaznost dolgotrajna in kakorkoli zmagovita in so ostali doma. Zelo redki so zbežali še v zadnjem hipu, večina jih je doma dočakala deportacije, ogromna večina deportiranih pa je bila v koncentracijskih taboriščih tudi pomorjena.
Peščica preživelih po drugi svetovni vojni doma ni našla kako posebej naklonjene obravnave. Prav nasprotno. Za začetek jih je revolucionarna oblast razglasila za etnične Nemce, vsak je moral posebej dokazovati, da to ni, temveč da je Jud. Posebej pa so se morali braniti konstruiranih obtožb o tem, da so bili med vojno sodelavci pronacističnega Kulturbunda. Kdorkoli je kaj imel, s pritožbami proti zaplembi, sekvestraciji in nacionalizaciji premoženja ni uspel. Predvojni lastniki industrijskih in obrtnih obratov, ki jih je zaplenila in arizirala že zasedbena oblast, pa niso bili le razlaščeni, temveč obsojeni, posthumno ali v odsotnosti, tudi veleizdaje in sodelovanja z okupatorjem. Redki preživeli slovenski Judje so se v teh razmerah odločili za alija, izselitev v leta 1948 nastali Izrael. Ob vkrcanju na ladjo so morali podpisati posebno izjavo, s katero so se zase in za svoje živeče in morebitne prihodnje potomce morali odpovedati jugoslovanskemu državljanstvu in vsemu imetju na tleh Jugoslavije. Jugoslovanska zveza judovskih skupnosti se je desetletja obupno borila za preostanke imetja judovskih občin, za katere jim je država v mučnih sodnih postopkih določala porazne odškodnine ali pa jih kar nacionalizirala. V Murski Soboti sta bili leta 1954 porušeni sinagoga in stavba rabinata. Judovska pokopališča so bila vandalizirana, v kapelici pokopališča v Rožni dolini na državni meji med Italijo in Slovenijo je obratoval kazino.«
S položitvijo prvih 23 spotikavcev so deportirani, umorjeni in zamolčani Judje spet bili vrnjeni v Ljubljano. Ali pa, povedano z besedami Ariela Haddada, rabina Judovske skupnosti Slovenije, povezovalne organizacije, ki skrbi za edino sinagogo v Ljubljani, ki se je navezal na govor predsednika država Boruta Pahorja: »Poleg obveznosti, da ne sovražimo, temveč da ljubimo, je še druga obveznost: da se spominjamo.«
