Svetovna premiera glasbeno-scenskega spektakla SFERA MUNDI – Potovanje okrog sveta, kot uvod v 66. Ljubljana Festival
Ljubljana 28. junija je bila na prenapolnjenem Kongresnem trgu v Ljubljani svetovna premiera katalonskega projekta SFERA MUNDI – Potovanje okrog sveta, ki je nastala po zamisli skupine La Fura dels Baus pod vodstvom režiserja Calusa Padrisse, ki je doslej režiral številne podobne predstave po vsej Evropi. Zgodba se dogaja leta 1519 ko je Portugalec Ferdinand Magellan želel objadrati svet in je izplul s petimi ladjami iz Lizbone v Sevillo. Le eni ladji, ki ji je poveljeval Juan Sebastian Elcano, je uspelo nadaljevati plovbo, med posadko je bil tudi filipinski suženj Enrique, prodan Magellanu. Prispeli so na otok, kjer se je Enrique počutil kot doma. Toda vnel se je boj med domačini in pomorščaki. Mnogi so pomrli, tudi Magellan. Enrique je postal svoboden, po vrnitvi v Španijo je tako postal prvi človek, ki je obkrožil svet. Mednarodni posadki je uspelo dokazati, da je zemlja okrogla. Ta svetovni projekt bodo Katalonci predvajali naslednja štiri leta po vsej Evropi.
Pred začetkom sta mednarodno publiko, med katero je bilo tudi nekaj koroških Slovencev, pozdravila direktor Festivala Darko Brlek in ljubljanski župan Zoran Jankovič, ki finančno občutno podpira Festival. Brlek je županu izročil majhen stekleni vrat Tartinijeve violine iz Pirana, kot zahvalo za županovo naklonjenost ljubljanski kulturi. Režiser Padrisse je za ta enourni glasbeno-scenski-plesni projekt uporabil vsa mogoča tehnična sredstva. Po začetnem ognjemetu z ljubljanskega gradu se nam je z desne v zraku ca. petdeset metrov nad nami približala ogromna krogla, ki je predstavljala zemljo, vodena z ogromnim žerjavom. Na in v njej so plesalci, tudi v astronavtskih oblekah izvajali razna virtuozne vragolije. Navzgor smo jih pogledovali z začudenjem pa tudi strahom za morebitni padec katerega od njih. Z desne so tehniki po tleh peljali ogromno lebdečo, ca. 25 metrov veliko ladjo v obliki svetlečega ladijskega ogrodja, ki so jo vodili štirje pomorščaki najprej pred odrom in nato okoli publike po parku Kongresnega trga in nazaj. Z leve se nam je na drugem žerjavu prikazala ogromna krvavordeča 10-metrska lutka velikana, ki so jo peljali pred ladjo (verjetno je bil to simbolno Magellan?). Tudi z njega je visel akrobat, pripet samo na trebuhu. Nad nami se je pa pojavil dron in pod seboj vlekel majhen model ladje.
Pri vsem tem spektaklu, ki ga je publika vzhičeno spremljala s pogledi navzgor in nazaj proti Slovenski cesti, kjer so vodili ladjo in velikana ter zvesto pritiskala na sodobne mobitele, je verjetno marsikdo pozabil na simfonični orkester Slovenske filharmonije, ki je od začetka do konca pod vodstvom izvrstnega španskega dirigenta Josepa Vicenta z odličnim igranjem spremljal dogajanje za mrežasto zaveso. Mreža je bila potrebna zaradi tega, ker je na odru tik pred orkestrom bil postavljen dvodelni bazen z vodo, v katerem je ves čas plavala in se potapljala zgoraj gola plavalka z ribjim repom – človeška ribica in včasih tudi špricala vodo na oder. Izven bazena so plesale še druge plesalke. Skratka prava paša za spektakla željno občinstvo. Upam, da je večina publike poslušala tudi neviden odličen orkester, ki je s skladbami Igorja Stravinskega (Suita Ognjeni ptič) , A. Mosolova (Livarna iz baleta Jeklo) in s petimi skladbami Sergeja Prokofjeva ( Klasična simfonija, balet Romeo in Julija, Aleksander Nevski za mezzosopran – izvrstna Irena Parlov – in orkester ) sijajno podpiral dogajanja na Kongresnem trgu z ustrezno glasbo. Videli smo le dirigenta, preko ekrana občasno tudi orkester.
Žal, po mojem mnenju, slovenski Filharmoniki niso po koncertu dobili takega priznanja kakor so si ga zaslužili, saj je bilo za mešano mednarodno publiko preveč drugačne »paše za oči«. Za zaključek je ca. 40 plesalcev-akrobatov spletlo neverjetno človeško mrežo v zraku in se nato spustilo pred publiko, z ljubljanskega gradu so nam pa zopet poslali krasen ognjemet. Navdušenja publike kar ni bilo konca.
