Po štiriurni vožnji proti Nem-čiji ter zajetnih varnostnih kontrolnih procedurah na münchenskem letališču smo se vkrcali v letalo finske letalske družbe in odleteli proti Helsinkom. Iz impozantne finske prestolnice, ki smo jo lahko občudovali v glavnem iz zraka in smo v njej prvo noč prespali, smo naslednji dan z Airbusom A321 linije Norwegian poleteli naprej tisoč kilometrov proti severu. Po pristanku v Kittilä v finskem predelu Laponske in še poldrugourni vožnji z avtobusom smo bili naposled na cilju sredi zmerno hribčaste pokrajine severno od severnega tečajnika ali arktičnega kroga na Arktiki.  Arktični krog je meja, severno od katere je sonce vsaj enkrat na leto nad obzorjem 24 ur v dnevu in vsaj enkrat pod obzorjem vseh 24 ur v dnevu. 

V deželi Laponcev ali Samov

Laponska, očarljivo skrivnostna pokrajina polarnega sija, pravijo, da je domovina Božička in njegovih severnih jelenov. Severnih jelenov sem videl kar nekaj, Božiček pa je bil najbrž čez glavo zamotan v svoja predbožična opravila, ki ga kljub imenitnim jelenovim vpregam menda postavljajo pred nemajhne izzive. Napovedovali so nam pravljično zimsko doživetje, ki pa me je razočaralo vsaj v toliko, ker je bilo celo doma na Koroškem za centimeter ali dva več snega, temperature v tem predelu Arktike pa so zdrsele tudi kvečjemu sedem stopinj pod ničlo. Pa še napeto pričakovanje severnega sija oz. polarnega sija ali avrore, kakor ji pravijo, so zaokrožila le rahla hitra pobliskavanja namesto razkošnega sija žarečih oblakov. 

Ker pa godrnjavih turistov sam ne občudujem, pa bom raje povedal še, kaj se mi je na tem privlačnem in gotovo nenavadnem koščku zemlje  posebej vtisnilo v spomin. Zelo pozitivno presenečen sem bil nad prebivalci Laponske, njihovo prijaznostjo, vljudnostjo in odprtostjo do soljudi.  Na Laponskem je prebivalstvo mešano, poleg večine Fincev živijo tam Laponci, ali Sami, kakor se sami imenujejo, ter njihovi potomci.  Sami so v 16. stoletju naseljevali Finsko in Skandinavsko gorovje. Pokrajina Laponcev je danes politično razdeljena med Norveško, Švedsko, Finsko in Rusijo, njen največji del pa je na Finskem. Glavno mesto province Lappi, kakor je poimenovan finski del Laponske, je Rouvaniemi, od koder se vsako leto na obdaritveno pot odpravi sloviti »Božiček«, ki je že zdavnaj postal tudi mednarodna turistična atrakcija. Na osnovi mirovnega sporazuma, v švedskem Stromstadu leta 1751, je Laponska preko državnih mej enoten prostor, v katerem lahko Laponci ob reji severnih jelenov udejanjajo svoj nomadski način življenja. Njihov izvor in prvotni jezik nista znana, danes Sami govorijo več ugrofinskih dialektov. V vseh štirih državah je na območju Laponske danes  med približno milijonom prebivalcev le še nekaj deset tisoč Laponcev/ Samov, kar predstavlja le še štiri odstotke prebivalstva. Mnogi so se v zadnjih desetletjih izselili v bolj razvite dele matičnih držav in tudi se vse pogosteje poročajo s pripadniki drugih narodov, se asimilirajo in izgubljajo jezik ter s tem samobitnost.

Med kultom in turizmom 

Zadnji dve desetletji je poglaviten vir dohodkov Laponske postal poletni turizem. Temu so se priključili tudi Sami, ki prodajajo kože severnih jelenov, rogovje in okraske, ki jih rezljajo iz rogovja. V stari religiji Laponcev, ki so bili v 17. stoletju pokristjanjeni, je ohranjenih še nekaj prvin šamanstva in kult medveda.

Spomin in grenek priokus 

Po blagih (temnih) zimskih dnevih, ki so nas v pričakovanju arktičnih temperatur presenetili na Laponskem, smo čez teden odleteli spet nazaj v Helsinke in naprej na Bavarsko ter se odtod odpeljali spet vsak v svojo smer. Vem, da nam je vreme prizanašalo, saj so temperature na Laponskem zdrsele kdaj tudi že nad 50 stopinj pod ničlo in je dežela obležala tudi že osem mesecev pod snežno odejo. Po urejanju doživetega in razmisleku o vtisih in marsikateri novi informaciji o pokrajini in številčno tako kruto raz-redčenem očarljivem ljudstvu Samov, pa se me je ob zadovoljstvu nad novimi doživetji polaščal tudi rahel občutek otožnosti. Kaj hočemo, kot koroški Slovenci – torej pripadniki manjšinskega naroda – smo pač nekoliko bolj občutljivi in ranljivi za trpke zvoke o umiranju ljudstva, njegove kulture in lepote.