V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma smo 18. julija poslušali Koncert opernih arij – VERDIssimo, s težko pričakovano svetovno sopranistko Diano Damrau, ki poje v vseh pomemb-nejših svetovnih opernih hišah in njenega moža francoskega basbaritonista Nicolasa Testeja. Napovedi o sijajnem koncertu so se uresničile.

Orkester Slovenske filharmonije in dirigent Ivan Repušiç

Ljubljana Solista je spremljal Simfonični orkester Slovenske filharmonije pod vodstvom dirigenta Ivana Repušiça, ki je trenutno šef dirigent Mšnchenskega radijskega orkestra. Celoten koncert je bil posvečen delom znamenitega skladatelja Giuseppa Verdija. Za uvod je orkester izvrstno zaigral Uverturo k operi Sicilijanske večernice, v kateri so bili posebej zelo homogeni čelisti. Nato je Nicolas Testé zapel Arijo Fiesca iz opere Simon Boccanegra. Pevec ima izvrstne višine, dobro srednjo lego in prijetne nižine. Nato nam je težko pričakovana sopranistka zapela redko slišano arijo Amalie iz pri nas skoraj neznanega Verdijevega glasbeno-scenskega dela »I masnadieri«. V dveh arijah se je poigravala z izredno visokimi briljantnimi koloraturami in z izredno vživetostjo v igro. Naslednji je bil duet Massimiliana in Amalie iz istega glasbeno-scenskega dela, v katerem smo ugotovili, da se pevca tudi glasovno-barvno izredno ujemata, Damrau je ponovno blestela s svojimi višinami. Nato je Testé sam zelo prepričljivo z odlično vsebinsko interpretacijo zapel znano arijo Ferranda iz opere Trubadur, v kateri razlaga svojim vojščakom zgodbo o grofu Luni in ciganki Azuceni. Sledil je uvodni preludij s sijajnimi godali, k eni verjetno najbolj znani Verdijevi operi Traviata, še med igranjem preludija je na oder prišla Diana Damrau in zelo občuteno zapela pretresljivo arijo »Mlada ljubezen, kako si ti čudežna«, o slavni kurtizani, ki je bolna, vendar želi do konca polno živeti s svojim Alfredom.

Po odmoru je sledila orkestrska uvertura k Verdijevi sedmi operi Giovanna d´Arco, ki opisuje znano francosko junakinjo Ivano Orleansko, ki konča na grmadi. V uverturi so se s svojimi soli zlasti izkazala pihala, predvsem odlični flavta in oboa ter klarinet, ki so jih s pizzicati podpirala godala. Uverturo zaključi celoten orkester v stilu koračnice. Opero Machbeth, ki jo je Verdi napisal po Shakespearejevi drami z istim imenom, krasi nepretrgani dramaturški lok, ki se je poznal tudi v basovski ariji, ki jo je zelo prodorno zapel Testé. Na vrsti je bila ponovno sopranistka, ki je znamenito molitev »Ave Maria«, ki jo zmoli ob slutnji smrti, preden pride črnec Othello, zapela enkratno, pretresljivo ob odličnem solu angleškega roga in ob tihi spremljavi godal. Njen amen je bil res tak, kakor da bi se ravnokar poslovila od sveta! Na misel mi je prišla naša odlična, žal že pokojna sopranistka ljubljanske opere Vilma Bukovec, ki nas je pred leti vedno ganila s to arijo!

Nato so slovenski filharmoniki sami zaigrali redko samostojno izvajane plese iz opere Othello, dirigent je ves čas odlično vodil orkester, ki sicer ne igra veliko operne glasbe. Sledila je še ena znamenita Verdijeva arija iz opere Don Carlos, ko kralj Filip zapoje »Amor per me non a – ljubezen ni za me«. Testé je arijo dobro interpretiral, mogoče mu manjka malo basovskih temnih nižin. Pri naslednji skladbi, uverturi k operi Luisa Miller, ki je zelo hitra, je dirigent Repušiç orkester pognal do virtuoznega tempa. Odlična gosta Festivala Ljubljana sta izvrsten koncert, ki je igral kakor prerojen, zaključila z duetom Luise in Wurma iz opere Luisa Miller, v katerem je imela glavno vlogo sopranistka, ki je ponovno navdušila s sijajno interpretacijo in briljantnimi višinami. Navdušena publika je izsilila dva dodatka obeh pevcev.

Pri tem se vprašujem, zakaj ljubljanska opera odlične Verdijeve opere Luisa Miller ne da na svoj redni repertoar? Bomo res morali v Salzburg ali na Dunaj, da bomo slišali tudi druge Verdijeve opere?