Celovec Kar je v Evropi za zdravnike hitro rešljiva težava, je marsikje po svetu še vedno nepremagljiva ovira. Tam ljudje še vedno umirajo za obolenji in zapleti, ki so v evropski medicini rutinski poseg.

Novembra letos bo desetčlanska zdravniška ekipa iz Slovenije in Avstrije spet odpotovala v afriško Tanzanijo, da tja prinese sodobno znanje o kirurškem delu pa tudi kirurško in drugo zdravstveno opremo. Namen odprave je jasen – ne samo dajati, temveč postavljati temelje za zdravstveni razvoj. V ta namen bo to nedeljo, 14. aprila, v celovškem Domu glasbe (Koncertna hiša) ob 19. uri  dobrodelni koncert, na katerem bo sopranistka Kaya Tokushisa ob spremljavi pianistke Beate Ilone Barzca nastopila s pesmimi C. Debussyja, M. Ravela, R. Hahna, G. Faureja in F. Liszta (moderira Monika Novak-Sabotnik.

Član zdravniške ekipe je tudi Jurij Gorjanc, višji zdravnik (Oberarzt) v bolnišnici Usmiljenih bratov v Šentvidu ob Glini. Doma je s Prevalj na Koroškem, kjer je odraščal v zdravniški družini – tudi vsi štirje fantje so se odločili za zdravstveni poklic. Leta 2012 je v prvi slovenski koroški himalajski odpravi osvojil vrh Broad Peaka, osemtisočaka v pakistanskem delu Himalaje. Še vedno je aktiven član Gorsko reševalne službe Slovenije, v helikopterskem reševanju pa sodeluje tudi v avstrijskih gorah. 

V preteklosti ste poseben izziv iskali v Himalaji, že leta pa kot zdravnik pomagate v Afriki. Kaj vas vleče iz evropske cone udobja?

Jurij Gorjanc: Gre nam zelo dobro, skoraj predobro. Vse, kar potrebujemo, imamo. Čeprav v delo v bolnišnici vložim veliko energije, me je vedno mučilo, kako lahko pri nas človek z rakom preživi, v Afriki pa ne more preživeti, če ima ukleščeno kilo, pruh po domače. Še preden sem prišel v Šentvid, sem začel hoditi z angleško organizacijo na zdravniške odprave, najprej smo šli v Mongolijo, in to je postala stalnica. Učimo lokalne zdravnike, vrnemo pa se tudi sami srečni in zadovoljni, da smo, kar delamo in znamo, predali tam, kjer tega še ne znajo. 

Torej obstajajo neke vzporednice z alpinizmom: kakor je v gorah najprej treba premagati telesne napore, da se razveseliš ob doseženem, je treba najprej nekaj dati, da na srčni ravni dobimo povrnjeno še več?

Je hvaležnost ljudi in zadovoljstvo, da je uspelo nekaj narediti v razmerah, ki so zelo težave. In tudi ekspedicija v gore je povezana s tveganjem in s pripravami.

Vi ne posredujete samo znanja, temveč s seboj pripeljete tudi zdravstveno opremo.

To je treba zelo dobro presoditi. V Afriki so že od vedno vajeni donacij. Ko Afrika vidi belega človeka, si misli, da jim bo nekaj prinesel. Iz te miselnosti jih skušamo potegniti, ker menimo, da bodo navsezadnje oni sami morali hoditi pomagat drugim. So bolnišnice, ki so zelo dobro opremljene, je pa ponekod tako, da ne pazijo na razvoj. Res pa je tudi, da ne morejo takoj dobiti rezervnih delov, če se kaj pokvari. Če odnesemo kaj tja, najprej preverimo, če to res potrebujejo. Včasih je njihova drža taka, da naj bi prinesli vse. To pa nima smisla. Že štiri leta hodimo na lokacijo, ki jo dobro poznam, in točno vprašamo, kaj potrebujejo. Sedaj se dogovarjam z ortopedom Maxom Zdoucem, ki nabavlja nov ultrazvočni aparat in bi nam bil pripravljen dati starega. Preverimo, kaj res potrebujejo, in to deluje. S tem je zagotovljena tudi kontinuiteta.

Torej vedno spet iščete nove lokacije, kjer bi se dala pomoč najbolje razvijati naprej?

Tako je. Sam ostanem toliko časa na eni lokaciji, dokler ne vidim, da stvari potekajo normalno in da je potem za novo ekipo popolnoma jasno, kdo bo koga kaj naučil, kakšen aparat se bo kje uporabljal. Jaz lahko potem drugod začnem vse postavljati od novega. Pri tem sodelujem z angleško organizacijo Hernia international, ki ve za moje izkušnje. V naših krajih imamo zdravniki pri roki vse, samo reči je treba, tam ni pa nič. Če zdravnik, ki tega ni navajen, pride na novo lokacijo, bo obupal v dveh dneh. Treba se je znajti. Tako kot v hribih ni varoval in je treba plezati prosto.

Ljudje v Srednji Evropi so po navadi precej radodarni pri darovanju, pričakujejo pa, da je pomoč tudi smiselno uporabljena. Ali učinek svojega dela preverjate tudi med letom?

Če ne gremo naslednje leto spet tja, potem ja. Z zdravnico v Tanzaniji sem v rednem stiku in vemo, da so aparati koristno uporabljeni. Povratne informacije imamo. Smo naleteli pa tudi že na manj zanesljive ljudi in tam opravimo svoje delo, raje pa ne pustimo ničesar, ker ni lokacija, kjer bi se kaj vlagalo, in ne moremo ljudem garantirati, da je njihov dar koristno uporabljen. V Tanzaniji sedaj gradimo do nekega standarda, nima pa smisla do vrhunskega nivoja. Važno je, da je splošno urejeno, da lahko rojevajo in poskrbijo za nujne stvari in da delajo rutinske operacije, ki so tam smiselne. Razvijamo torej do srednjega, dobrega nivoja.