Beljak Pred nekaj leti smo po tekmi SAK prepevali v veseli družbi slovenske narodne pesmi. Pri tem je bil vodilen Marjan Kropiunik, ki je bil takrat član sakovske ekipe. Bil sem prijetno presenečen ne samo ob njegovem prijetnem pevskem glasu, temveč tudi ob dejstvu, da je znal naštimati pesem za pesmijo. Vprašal sem ga, odkod to njegovo poznanstvo domačega, slovenskega pevskega zaklada? Odgovoril mi je: »Posredovala mi ga je moja ljubljena babica Slavica Kropiunik, mama mojega očeta Roberta.« Z notranjim zadovoljstvom sem si na tihem mislil: Marjanova babica mora biti srečna žena, saj ji je uspelo, da posreduje svoj ljubljeni slovenski kulturni zaklad tudi svojim vnukom. In morda je prav to tudi ena njenih skrivnosti, da lahko uživa visoko starost v neverjetni duhovni in telesni vitalnosti: minuli torek, 14. maja, je Slavica Kropiunik obhajala v krogu svojih najdražjih 100. življenjski jubilej.  

Pri  tem njeno življenje ni bilo samo z rožami posuto. Po razpadu Avstro-Ogrske so se njeni starši odločili za Jugoslavijo, ne Italijo, in so se morali seliti v Podkoren. Kot sama piše v svojem prispevku za serijo Tako smo živeli (izdajatelja KKZ in SNI Urban Jarnik), ji je njena mama hudo zbolela, ko je bila stara sedem ali osem let. »Bolehala je štiri leta. Najhuje mi je bilo, ko je ležala skoraj v agoniji, vendar se ji je zadnji trenutek obrnilo na bolje. Tisti strah za mojo dobro mamico čutim še danes včasih v kosteh.« Še huje se je morala počutiti, ko ji je mama umrla leta 1948. Takrat je bila že na Koroškem. Ker je bila državna meja zaprta, ni imela možnosti, da bi mamo še zadnjič videla in jo pospremila na njeni zadnji poti. In ko ji je leta 1969 vse prerano umrl mož, je stala obgrobu s šestimi otroki, starimi od sedem do 25 let. Kot mlado dekle bi se rada učila tudi klavir, »a še za zvezke ni bilo denarja.« Zgodaj je izgubila tudi sestrico Marijo, ki je z osmimi meseci umrla za pljučnico, medtem ko je njen brat Ludvik, star komaj 68 let, umrl za posledicami koncentracijskega taborišča Buchenwald. Sama se je že z osmimi leti pridružila pevskemu zboru Cecilija v Kranjski Gori in pozneje igrala tudi pri tamburaših, ki jih je učil organist Plantov z velikovškimi koreninami. Še posebej rada pa bi bila delala kot maskerka v ljubljanskem gledališču. Toda njen oče je to preprečil z besedami: »Vse frizerke niso na dobrem glasu.«

Ko je postala Korošica …

V vojnem času je opravljala delovno obveznost v Beljaku, odkoder je rada zahajala v Zmotiče k svojim znancem, k Prangarju. Tudi na veliko noč leta 1942 je bila pri Prangarju in spoznala Ferdinanda Kropiunika. Bil je brat Hanzija Kropiunika, ki je vodil znameniti moški zbor na Brnci, pevsko skupino, ki je kot prvi slovenski zbor na Koroškem posnel gramofonsko ploščo. 

S Ferdinandom Kropiunikom se je poročila v decembru 1942. Poroka je bila v Radovljici. Na poti k poročnemu poslopju se je zraven poročnega para in starešin nenadoma ustavil mercedes, v katerem je sedel gauleiter Friedrich Rainer. Povabil jih je, naj prisedejo. Slavljenka Slavica se spominja:  »Seveda smo bili veseli, da nas je vzel s seboj. Toda naša srca so trepetala v strahu, kajti tega človeka smo se bali tako na Gorenjskem kot tudi v koroški deželi. Dobro, da ni vedel, kakšna kri se pretaka po naših žilah in da smo v skrbeh, kaj vse bo še vojna prinesla – obenem pa, da smo taki Slovenci, ki smo imeli že tesno povezavo z našimi ljudmi v gozdovih.«

… in poživila kulturno delo

V povojnih letih je postala Brnca njena nova domovina, dokler se niso leta 1956 preselili v Beljak. Kulturno-prosvetno delo na Brnci  je po vojni spet zaživelo. Ko se je njen mož Ferdinand vrnil iz vojne, je prevzel cerkveni zbor. Znamenitega moškega zbora ni bilo več – pevovodja Hanzi Kropiunik je padel na ruski fronti. Toliko bolj pa je zaživela gledališka dejavnost – po zaslugi Slavice Kropiunik, ki je do leta 1955 vodila režijo. Vaje in nastopi so bili pri Prangarju, igralci so prihajali tudi iz vseh okoliških krajev, uprizarjali so tudi operete, poleg tega pa so z vztrajnim delom vzeli korajžo tudi tistim, ki se še vedno niso otresli nacistične miselnosti. Igrali pa niso samo pri Prangarju, temveč po vsej Koroški in še na Jesenicah. In ko so Brnčani Slavico leta 1983 po dolgih letih vnovič zaprosili, da bi režirala igro, je rada sprejela povabilo. Sledile so še nadaljnje igre SPD »Dobrač« v njeni režiji  in so v letih od 1984 do 1988 imeli 35 predstav doma na Koroškem in na tujem.

Danes Slavica Kropiunik še vedno skrbi na svojem beljaškem domu sama zase, pri tem pa rada kuha tudi ziljsko juho. Ob vsem tem pa uživa kot mati svojih otrok Roberta, Ferdinanda, Stanislava, Monike, Valerije in Herberta ter v družbi 11 vnukov in šestih pravnukov. Na vse je zelo ponosna, najmanj tako ponosni pa so  vsi na svojo mamo, babico in prababico.