Manuel Jug je novi predsednik sosveta za slovensko narodno skupnost pri uradu zveznega kanclerja. Kot predstavnik Zveze slovenskih organizacij je na predsedniškem mestu nasledil Susanne Weitlaner ter po dogovorjeni rotaciji prevzel vodenje gremija.

V pogovoru z novim predsednikom sosveta pri uradu zveznega kanclerja:

 

Sodiš v krog mlajše generacije, ki je odločena sooblikovati politiko slovenske manjšine na Koroškem. Kje predvsem vidiš potrebo po premikih oz. po spremembah v sodobni manjšinski politiki?
Manuel Jug: Moderna manjšinska politika je raznolika in je naj usmerjena v prihodnost. Ohraniti pa velja, kar nas drži pri življenju in na kar smo lahko ponosni. To so naša kulturna društva, domovi, zbori, športna društva, vrtci, šole, časopis in še veliko drugih stvari. Delovanje osrednje organizacije naj bo zasnovano tako, da bo uspevalo pripraviti čim boljše pogoje za uspešno in nemoteno delovanje navedenih faktorjev. Sodobna manjšinska politika pa se ne ukvarja le s seboj, pametno je zadevo gledati širše, sodelovati s sosedi, graditi mostove in pozitivno razvijati svojo in skupno prihodnost.

S prevzemom predsedniškega mesta v sosvetu za slovensko narodno skupnost pri Uradu zveznega kanclerja na Dunaju te zdaj čaka kar nekaj izzivov. Kje boš zastavil zase prioritete svojih prizadevanj? 
V prvi vrsti mi gre za to, da bi v vprašanju Novic končno našli trajno rešitev, ki bi zagotovila obstoj kvalitetnega časopisa za slovensko narodno skupnost na Koroškem. Nadalje je moj cilj, da naredimo skupno sejo dialoškega foruma dežele Koroške in sosveta, kjer bi končno razčistili, katere teme so deželna in katere zvezna kompetenca. Kar nekaj društev in organizacij ima probleme glede svojih dolgov. Tukaj bo treba s strani urada zveznega kanclerja jasneje nakazati, kako se ti dolgovi lahko odplačajo. Rad bi tudi še omenil potrebo po sodelovanju z drugimi avstrijskimi manjšinami ter povišanju finančnih sredstev za manjšine, ki medtem že nad 20 let niso bila indeksirana oz. niti ne prilagojena inflaciji.

Napovedal si, da se boš na občnem zboru ZSO potegoval za predsedniško mesto. Na katere cilje se želiš v primeru, da boš izvoljen, v tej funkciji osredotočiti?
Marjan Sturm je bil že v drugem mandatu predsednik, ko sem se jaz šele rodil. Če bi ga jaz zdaj v tej pomembni funkciji nasledil, izgleda to na prvi pogled morda ekstremno. Mislim pa, da sva si z Marjanom Sturmom v političnih pogledih v marsičem zelo podobna, kar pomeni, da bi se določena stabilnost in kontinuiteta organizacije obdržala. Zavedam se pa, da bo treba tudi marsikaj spremeniti in se tudi bolj osredotočiti na dialog znotraj manjšine in tudi znotraj naše organizacije. Proces modernizacije je treba voditi naprej. Hočem biti predsednik organizacije, ki bo ščit za včlanjene organizacije,  na drugi strani pa tudi sama zelo aktivna. Delati moramo na tem, da ohranimo slovenski jezik in slovensko kulturo na Koroškem, hkrati pa nadaljevati pot v smer, da se bo dobro sožitje na Koroškem in v celotnem Alpsko-Jadranskem prostoru krepilo in razvijalo naprej.

Je po tvoji presoji sedanja oblika manjšinskih struktur koroških Slovencev še sodobna (tri krovne politične organizacije), ali pa naj bi v njej prišlo do bistvenih sprememb in do katerih?
Tako imenovano »skupno zastopstvo« v obliki skupne organizacije, kjer se združijo vse tri v eno, ni moja vizija in ga odklanjam. Vem pa, da je sodelovanje med njimi zelo bistveno in pomembno za razvoj narodne skupnosti. Kooperirati moramo na vseh področjih, obdržati pa je treba individualnost posameznih organizacij, ker pokrivamo različne dele narodnostne politike. Večkrat je slišati, da se samo kregamo in ne znamo nastopati navzven skupno. To bi lahko dosegli brez težav, če bi sosvetu dajali več pozornosti. V njem so zastopane vse bistvene politične in kulturne organizacije. V tem gremiju lahko diskutiramo različne poglede in ideje, uskladimo zahteve in formuliramo stališča, ki jih potem skupno zastopamo navzven.

Več let je bila v ospredju Glasbena šola, kar je mdr. povzročilo, da se je moralo zanemarjati marsikaj, kar je prav tako pomembno in potrebno za razvoj narodne skupnosti.

Smatraš, da je današnje prioritete treba usmeriti še na druga pereča področja? Na katera?
Glasbeni šoli se je v zadnjih letih res dajalo zelo veliko pozornosti. Ni pa bila to prijetna zadeva in tudi še danes je tu dolg, ki bremeni posameznike. Zato je to temo tudi treba pripeljati do konca. Ne smemo pa pozabiti na druga pomembna področja. Prioritete je treba usmeriti v več smeri: Kako npr. zagotoviti in izboljšati društveno delovanje, kako zagotoviti obstoj tiskanih medijev, kako še izboljšati perspektive in dostop za učenje slovenskega jezika na Koroškem. Vključiti moramo različne partnerje, tudi strokovnjake in posameznike, ki so sami soočeni s tem. Usmeriti pa se je prav tako treba na perspektive, ki jih ponujajo digitalizacija, mobilnost, moderna komunikacija. Svet se spreminja, treba je ohraniti bistveno in ob tem tudi ne pozabiti, da se moramo nekako razvijati naprej.

Medijska kriza je tudi pri nas nespregledna. Misliš, da je potrebno Novicam zagotoviti osnovo, na kateri bodo lahko delovale in se razvijale naprej tudi v prihodnje? Ali so Novice danes sploh še sodobna medijska oblika, s katero se obveščamo v slovenskem jeziku?
Novice so pomemben, morda celo najpomembnejši instrument slovenskega jezika na Koroškem. Treba je napeti vse sile, da pridemo do sistemskega financiranja, da bodo Novice lahko dolgoročno in kvalitativno poročale in informirale slovensko narodno skupnost na Koroškem. Propad Novic bi bil »super-gau« za manjšino. Društva bi izgubila pomemben sektor, kjer lahko mdr. vabijo na svoje prireditve. Kaj bi propad pomenil za ohranitev in razvoj slovenskega jezika, tega se niti predstavljati nočem.

Kaj želiš v primeru, da to smatraš za potrebno, prispevati, da bomo koroški Slovenci to krizo prebredli in bodo Novice spet lahko izhajale tedensko?
Kaj nameravaš pri pristojnih orga-nih konkretno podvzeti?
Naslednja seja sosveta bo sredi januarja. Do tedaj ter na seji bomo izdelali jasne argumente in strategijo. Takoj nato se bom usedel s pristojnim ministrom Blümlom in skušal priti korak za korakom do čim boljše rešitve. Gotovo bo potrebno kar dosti potrpežljivosti, angažmaja, konstruktivnosti, in važno je, da smo vse tri organizacije enotne, saj se vsi zavzemamo za obstoj tednika. Če bomo nastopali skupno in vlekli za eno vrv, sem prepričan, da lahko dosežemo zgodovinsko rešitev. Opozarjam pa hkrati na bilateralni vidik: Tudi Republika Slovenija je pozvana, da si prizadeva v odnosih z Avstrijo za dobro rešitev.

Kaj boš odgovoril kritikom zunaj in v lastni hiši, ki kritizirajo tvoj angažma za odpravljanje nasprotij, ki so desetletja in več hromila preživetje slovenske besede in jo dejansko ogrožala?
Zavedam se, da konflikti iz preteklosti še vedno bremenijo manjšino in tudi marsikaterega pripadnika in marsikatero pripadnico manjšine. Tega tudi ne moremo kar tako pomesti z mize. Kljub temu pa obstoja slovenskega jezika in manjšine ne bo mogoče zagotoviti in krepiti s tem, da vedno le tarnamo, češ kaj so nam vzeli in kaj so nam storili, tako kot to delajo nekateri. Pogled je treba usmeriti v prihodnost, uporabljati moramo svoje najperspektivnejše resurse in delovati s tem, kar imamo. Važen je optimizem, ker z njim ustvarjamo in pospešujemo pozitivno vzdušje v deželi, ki tudi prispeva, da se predsodki manjšajo ali celo izginejo. Samo to nam obeta tudi plodnejše življenje v prihodnosti.

Kako gledaš na sožitje v deželi danes? So stara nasprotja odpravljena, ali je v spremenjenih okoliščinah znova pričakovati zaostritve?
Sožitje v deželi se je v zadnjih letih vsekakor izboljšalo. K temu je prispevalo več faktorjev. Deželni glavar Peter Kaiser, konsenzna skupina, pa tudi odprtost društev in aktivnost prostovoljnih kulturnih in športnih društev, ki vabijo tudi nemškogovoreče osebe. Seveda pa od časa do časa tudi pride kje do kakega konflikta, da pa bi vse kon-flikte in to za vedno popolnoma odpravili, ne bo mogoče. Važno je, kako te konflikte rešujemo. Tu stojimo pred izzivom, da se je treba pogovarjati tako, da vsak lahko pove to, kar ga bremeni in ga moti. Razumevanje in spoštovanje sta bistveni osnovi za uspešen dialog. Tega je treba iskati vsepovsod, tako da v idealnem primeru pride v ospredje to, kar povezuje in ne to, kar razdvaja.

Katere manjšinske pravice pri na Koroškem še niso uresničene? Za katere težave, ki smo z njimi soočeni, smo odgovorni sami?
Velik del manjšinskih pravic je sicer uresničen, a manjšinska vprašanja so dinamična vprašanja. Časi se spreminjajo in kar je bilo leta 1955 aktualno, je danes lahko drugače. Na tem mestu bi zato rad omenil izredno pozitiven primer postavitve krajevnih dvojezičnih kažipotov v občini Pliberk. Problematika krajevnih tabel se je vlekla dolga desetletja. Važno je, da je prišlo zaradi konsenza in dialoga pa tudi s pomočjo deželne in zvezne politike do te rešitve. Zdaj imajo občine, če pridejo do ve-činskega sklepa v občini, možnost, da lahko postavljajo dodatne dvojezične krajevne kažipote. Za zgledno ukrepanje v takem primeru velja posebna zahvala občinski politiki v dvojezičnem Pliberku in še posebej županu Stefanu Visotschnigu.

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of