Celovec Janko Malle je bil tajnik in poslovodja Slovenske prosvetne zveze od leta 1982. Po maturi na Slovenski gimnaziji v Celovcu je na Dunaju študiral filozofijo in zgodovino, iz katere je tudi doktoriral. Po študiju je bil krajši čas zaposlen na Slovenskem znanstvenem inšitutu. 15 let je bil tudi predsednik avstrijske delovne skupnosti ARGE Region Kultur, združenja regionalnih kulturnih iniciativ. Doma je v Holbičah, kjer je član Slovenskega prosvetnega društva Edinost v Škofičah. Od leta 2017 je poklicno upokojen. 

Na občnem zboru ste dejali, da ne bo napovedane menjave generacij, ker ni potrebna. »Ne bomo menjavali generacij, ki so dobro in uspešno delale.« Samozavesten pogled, ni kaj. Bilanca vašega dela je torej zadovoljiva?

Janko Malle: Z delom v kulturi sem zadovoljen. V njej sem prisoten desetletja in bom tudi ostal, ker se s kulturnim ustvarjanjem koroških Slovencev zelo močno identificiram. Zadovoljen sem tudi zaradi tega, ker sem bil ob začetku službe pri SPZ na začetku 80. let kritičen. Zelo močno sem tedaj opozarjal na folklorizacijo kulture koroških Slovencev, ker sem videl, da je bila kultura tedaj na razmeroma nizkem nivoju. Prednjačilo je zborovsko petje, drugih zvrsti ni bilo zaznati. Menil sem, da se nam piše slabo, če koroški Slovenci ne bomo zmogli več zvrsti kulture in dvignili kvalitete kulturnega dela. Vendar sem začel spoznavati, da je to, kar je bilo ustvarjeno v slovenskih prosvetnih društvih, dobra podlaga, da ustvarimo še nekaj več. V zborovstvu sem videl osnovo, na kateri je mogoče razviti tudi druge kulturne dejavnosti. Zato sem to kritiko nekoliko relativiral in se zavzemal za to, da bi se uveljavljali tudi na drugih področjih. Na prvo mesto sem postavil gledališko dejavnost, ker sem prav tam videl največ možnosti tako za jezikovni kot za umetniški razvoj. Ugotavljam, da je to kar uspelo. Če se ozrem nazaj, vidim, da temu vprašanju obe kulturni organizaciji, tako SPZ kot KKZ, dajeta veliko pozornost in veliko investirata, kar se mi zdi zelo dobro.

Ni se pa uresničila vaša želja po slovenskem poklicnem gledališču na Koroškem. 

Tako je. Josip Vidmar, pomembni slovenski kulturnik, je vedno govoril o tem, da Celovec potrebuje profesionalno slovensko gledališče. Spomnim se seminarja z njim v Podravljah leta 1984, ko je ponovil to zahtevo in dejal, da je teater tudi kulturna izkaznica manjšine in da bi profesionalno gledališče dalo marsikatero pozitivno opcijo in stimulacijo kulturemu življenju koroških Slovencev. Vendar so se vsi poskusi razblinili, ker ni bilo nobene politične podpore s strani Avstrije in tudi v tedanji Jugoslaviji je to bilo bolj mnenje posameznih kulturnikov kot stališče politične srenje v Sloveniji.

Je želja že zamrla ali še tli?

Mislim, da je želja bolj ali manj zamrla, saj se kakšnih 10, 15 let ne pojavlja več v besednjaku kulturnih funkcionarjev koroških Slovencev. Pa tudi iz Slovenije ni več takih namigov, da bi do tega lahko prišlo. Kljub temu so ta gledališka prizadevanja zelo pozitivna. Rezultati se vidijo tudi pri gledališkem abonmaju, ki ga je uvedla SPZ leta 2001 z evropskimi sredstvi. Odziv pri publiki je dober, želel bi si seveda še večjega, ker je edini način čezmejnega sodelovanja, ki kaže na programsko in sistemsko rešitev. In to me pri čezmejnem sodelovanju z Republiko Slovenijo tudi moti. Na vseh ravneh kulture in tudi na drugih področjih bi morali imeti sistem sodelovanja, ki nas bi izkazoval v skupnem slovenskem kulturnem prostoru kot celoto, v kateri so razvejene različne kulturne dejavnosti, vendar povezane v slovenski kulturi.  

Na občnem zboru ste zelo ostro ocenili, da slovenska država s svojim vrhovnim kulturnopolitičnim organom, torej z ministrstvom za kulturo, »prezira kulturo tistega dela slovenskega naroda, ki živi zunaj njenih meja.«

Točno to. In za tem tudi stojim. Če se slovenskemu kulturnemu ministrstvu ne zdi potrebno, da bi v svojo kulturno strategijo vključevalo tudi Slovence, ki živimo v sosednjih državah, potem tako imenovani skupni slovenski kulturni prostor ne pomeni nič drugega kakor puhlo frazo, iz katere ni nastalo nič. Do leta 2006 je ministrstvo za kulturo še podpiralo kulturne projekte Slovencev v sosednjih državah, potem pa to nalogo preložilo na Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. To se mi zdi neprimerno, ker so nas getoizirali v državni organ, ki nima take veljave kot jo ima ministrstvo za kulturo. Tudi tega ranga nima, ker je urad vlade Republike Slovenije. To je podcenjevalni odnos do Slovencev, ki živimo v sosednjih državah.

Komu na obeh straneh državne meje je danes sploh še do skupnega kulturnega prostora? Danes niti šolstvo v Sloveniji ne namenja več pozornosti Slovencem zunaj države, pa tudi koroški Slovenci imajo pogosto distanciran odnos do širšega slovenskega prostora. Vprašljiv je postal celo pojem naroda.

Če mi ne bomo pospeševali čezmejnega sodelovanja na vseh ravneh z Republiko Slovenijo, potem bo substanca slovenskega jezika in slovenske kulture pri nas na Koroškem padla. Če jo hočemo okrepiti in izboljšati, vidim v čezmejnem sodelovanju na vseh ravneh tisto opcijo, ki nam daje največ moči in je strateško najbolj pomembna. Tako kakor je prav, da na kulturni ravni sodelujemo s kulturnimi ustanovami in ustvarjalci v Republiki Sloveniji v odgovornosti ministrstva za kulturo, tako naj bo tudi na drugih področjih, v šolstvu, izobraževanju, gospodarstvu, tako selekcionirano, da bo vsak sektor sodeloval z ustreznimi partnerji v Sloveniji. Na žalost ugotavljamo, da ni tako in da je danes v praksi vse odvisno od posamezne iniciative – nekateri so bolj uspešni, drugi manj –, ni pa za tem programa in sistema. To navsezadnje tudi pomeni, da slovenska država v svoj nacionalni program nima vključenih tudi koroških Slovencev, ampak to prepušča posameznim idejam, kar pa za državo ni dobro. 

Pri RTV Slovenija ste predsednik komisije za programske vsebine, namenjene Slovencem v zamejstvu. Kakšne so vaše izkušnje?

V komisiji sem ponovno predsednik od leta 2018. Funkcijo sem prevzel v upanju, da bom lahko kaj premaknil. Zadal sem si nekaj časa, leto, dve. Če se v tem času nič ne bo zgodilo, potem ne mislim voditi debatnega kluba, v katerem ni nobenih rezultatov. Sem pa optimističen, ker se je v zadnjem deseletju delovanja te komisije le nekaj premaknilo. Ko sem postal predsednik pred desetimi leti, na Koroškem ni bilo več ko 30 satelitskih kartic za spremljanje RTV Slovenija. V nekaj letih smo to pomnožili in danes je številka že blizu tisoč. To je seveda zelo pozitivno. Naprej se bom zavzemal, da se bo čim več koroških Slovencev posluževalo te možnosti. Druga pomembna zadeva je, da v komisiji skušam vplivati na to, da bi poročanje o Slovencih v sosednjih državah slonelo manj na senzacionalizmu, ampak bolj na pozitivni konotaciji. Imamo dobro projekte in programe v kulturi in ti naj bodo ustrezno predstavljeni. Medijska hiša RTV Slovenija je predestinirana za to, da s tem ustvari pozitivno konotacijo o kulturnem življenju koroških Slovencev. Tretje, za kar mi gre, pa je, da bi prišlo v sodelovanju med Slovenskim sporedom ORF, radiom Agora in RTV Slovenija do več sinergiji. 

Do teh sinergij ne prihaja?

Ne prihaja do sinergij v zadostni meri. Če se nam nekaj ponuja, naj te možnosti tudi izkoristimo. Zato je potrebno več sodelovanja in pogovorov s partnerji. V komisiji bom predlagal določene konkretne zadeve, za katere imam tudi podporo. Potem pa pričakujem, da se bodo vsi te ponudbe posluževali, ker gre v obojestransko korist. Četrto, na kar bi rad opozoril je, da pri nas na Koroškem upada jezikovna substanca. RTV Slovenija že leta ponuja možnost brezplačnega šolanja naših novinarskih in drugih kadrov. To bomo ponovno ponudili in upam, da se bodo nagovorjeni te možnosti tudi poslužili. Kakovost jezika transportira tudi medij in če ge veliko ljudi posluša, potem je tem bolj pomembno, da se kakovost jezika sliši. Summa summarum je možnosti za sodelovanje med medijskimi hišami veliko, v prihodnje bo tudi veliko konkretnih možnosti in če jih bomo znali izkoristiti, bo komisija, ki jo vodim, tudi imela svoj smisel.

Stalno vprašanje pri slovenskih organizacijah je pomanjkanje denarja. Če vprašam malo bolj izzivalno: od Prešerna do Goetheja so veliki kulturniki imeli civilne poklice in ob njih ustvarili vrhunsko umetnost. Danes pa očitno brez javnih sredstev ne gre več?

Tudi mi imamo Majo Haderlap, Florjana Lipuša, nekaj obetavnih slovenskih pesnikov in pisateljev, ki prihajajo iz drugih poklicev in so postali literarne korifeje. Je pa res, da kulturne ustanove ne morejo delati brezplačno. To nikjer na svetu ni mogoče. Če pa je včasih gmotnih sredstev premalo, je to lahko stimulacija za dobro idejo, ki se izcimi v krizah in se drugače morda ne bi. O finančni krizi Glasbene šole se je tarnalo desetletja, hvala Bogu se je to sedaj rešilo, čeprav upam na še boljšo rešitev, ker želim več učnih enot pri Slovenski glasbeni šoli dežele Koroške. Želim, da bi prišli na isto ali celo boljšo raven, kot smo jo imeli prej v naši privatni Glasbeni šoli. Povsod tarnamo o financah, a kljub temu nismo ustvarjali malodušja znotraj manjšine, ampak smo delali naprej. To velja vsaj za kulturo, ne bom govoril za politiko. Če sta obe kulturni organizaciji dobivali manj denarja, predvsem v zadnjem desetletju iz Slovenije, se to navzven ni tako močno občutilo. Dejavnosti niso bile ukinjene, vidno slabše ali pomanjkljive. To priča o tem, da imamo v naših kulturnih centralah ljudi, ki ne sedijo samo na stolih, ampak delajo. O tem sem prepričan. In za to delo je prav, da so plačani. Seveda se lahko pojavi polemika, da v kulturnih centralah zaslužijo, v društvih, ki so razvila v zadnjih desetletjih neverjetno bogato dejavnost, pa delajo brezplačno. Toda ta diskusija je večna in obstaja tudi drugod. Na občnem zboru pa sem tudi povedal, da sem izredno vesel, da se je kakovost dela v društvih dvignila, če primerjam to z obdobjem, ko sem sam začel službo pri SPZ. Zato sem na te ljudi ponosen. Pri osrednjih kulturnih organizacijah skušamo omogočati, da ta dejavnost lahko raste. Vplivati skušamo po svojih močeh tudi na to, da društva dobivajo iz Avstrije in Slovenije več denarja kakor prej. Dejstvo je, da so se finančne subvencije za kulturna društva v zadnjem desetletju rahlo povečale. To je pozitvna vloga, ki jo igrata obe kulturni organizaciji v usklajevalnem gremiju koroških Slovencev, ki daje svoje predloge za razdelitev vsakoletnih subvencij tako v Avstriji kot v Sloveniji. Je pa funkcija kulturnih organizacij danes nekoliko drugačna. Prej smo društva servisirali, raz-množevali in organizirali smo gledališke tekste, pridobivali režiserje, društva so bila bolj odvisna od pomoči. Danes so se osamosvojila in so razmeroma avtonomna. Naloga osrednjih organizacij je, da jim omogačajo vse za svobodno delo. Opravljamo tisto, česar društva ne morejo opravljati brezplačno. Zato moramo določene zadeve profesionalno narediti. Če upravljaš Slovensko študijsko knjižnico, če skrbiš za gledališki abonma, če izdajaš knjige, je to seveda profesionalna naloga. In obe osrednji organizaciji se zelo posvečata kulturni vzgoji mladih,  vsako leto je velika ponudba jezikovnih, likovnih, gledaliških in drugih delavnic. Tu vidimo, da se vlaganje močno obrestuje, ker mladi na ta način vraščajo v kulturno življenje. Če pri literarnem natečaju Promlad stopijo skupaj vse kulturne in izobraževalne ustanove in je 600, 700 prispevkov otrok, je to krasen rezultat. Podobno je pri gledališki delavnici skupaj s KKZ, da je 20, 30 premier na leto. Slovenci v Italiji tega nimajo. Mladino zato vidim v kulturnem življenju zelo močno zastopano in optimističen sem, da bodo mladi vse bolj prevzemali odgovornosti. Zato moramo pri kulturnih organizacijah skrbeti za to, da bomo mladino tako motivirali, da bo to tudi rada storila.

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of