Davor Stojanovski je pisatelj, pesnik, prevajalec iz slovenščine v makedonščino in glasbenik, ki se je rodil 1987 v Skopju. Za gledališki prvenec je leta 2005 prejel nagrado Anne Frank, 2011 pa nagrado dnevnika Nova Makedonija za kratko zgodbo. 2016 je njegov drugi roman »Zbiralci pepela« v Makedoniji bil izbran za roman leta. Igral je v rock skupini Foolish Green. Poročen pa je s koroško Slovenko in z družino živi v Branči vasi.

 

Kako si prišel do pisanja?
Davor Stojanovski: Zaključil sem študij književnosti južnoslovanskih jezikov in makedonščine v Skopju. Že tedaj sem pisal krajše zgodbe in pesmi. Idejo za prvi roman Ненасловена месечева соната (Nenaslovljena mesečeva sonata) sem imel že v srednji šoli. Pisal sem ga osem let.

Kako to, da si potreboval osem let?
Iskal sem še svoj stil in, ko sem spoznal nove stvari in teorijo književnosti, se je tudi roman spreminjal. Tedaj je name vplival postmodernizem, tako, da je prvi roman avtoreferencialen, metafikcijski in zahteven. Če si ga danes ogledam, bi od 400 strani 20 črtal ali jih spremenil. Drugi roman je krajši in bolj dinamičen. Tudi tretji bo takšen.
Načrtujem izdati knjigo pesmi, ki jo že dolgo pripravljam. Vsebovala bo pesmi, ki jih nisem črtal in so mi že ves čas všeč in o katerih mislim, da si zaslužijo biti objavljene.

Drugi roman Собирачи на пепел (Zbiralci pepela) je postal roman leta 2016 v Makedoniji …
Že prvi roman je 2013 bil v finalnem izboru za roman leta. Da bi avtor za drugi roman dobil to nagrado je bila izjema, saj so nagrado največkrat dobili starejši, renomirani avtorji. Nagrada »Utrinski Vesnik« za roman leta je najbolj objek-tivna in znana literarna nagrada v Makedoniji. Knjige, ki pridejo v finalni izbor, so zelo priljubljene. Preostanek prve naklade je bil takoj razprodan. Letos bo natisnjena še tretja naklada. Sledilo je veliko branj in medijskih nastopov. Trenutno nastajata ruski in bolgarski prevod drugega romana. Morda pa bosta izšla tudi hrvaški in slovenski prevod.

V katerem svetu se gibljejo tvoji romani?
Ena knjiga je zame en svet, tako da romani vsebinsko med seboj niso povezani. Prvi roman je bolj univerzalna zgodba. Drugi roman pa je tipičen skopski roman. Tema je beg, odseljevanje in odločitev med ostati in oditi. Bralci pravijo, da čutijo skopsko atmosfero, ko ga berejo. Tudi zame je bilo važno, da sem bil v Skopju, ko sem ga pisal. Čeprav je kraj dogajanja Skopje, pa je zgodba toliko univerzalna, da bi tudi bralci iz Avstrije ali Slovenije razumeli kontekst.

Koliko je resničnosti v tvojih romanih?
Zgodbe so fiktivne. Čisto izolirano pa pisanje ni možno. Potrebujem kontakt z ljudmi, dogodke in izkušnje. Preoblikovana resničnost pa se potem najde v romanu.

Pišeš v makedonščini, nameravaš kdaj tudi pisati v slovenščini?
Zaenkrat bom ostal pri makedonščini, saj se v slovenščini še ne počutim tako dober in zanesljiv, da bi to znanje uporabljal v literaturi, sploh v kakem romanu. Ne izključujem pa, da bom kdaj pisal v slovenščini. Opažam, da stik s slovenščino in nemščino veča moj jezikovni zaklad in vpliva na moj slog.

Kaj pišeš trenutno?
Trenutno nastaja moj tretji roman z delovnim naslovom »Tolažba za nage«. Je krajši roman in hočem ga še letos do-končati, čeprav je konec še daleč. Zgodba je stara tri ali štiri leta. Resno pa sem začel razmišljati o romanu in karakterjih, ko sem 2016 zaključil drugi roman. Tudi tretji roman bo skopski roman.

Kako iz ideje postane roman?
Tokrat in pri zadnjem romanu je bilo tako, da je bil konec najprej napisan, saj je ta zame najbolj pomemben. Najbolj težek pa je zame začetek, prvi stavek, nato prvi odlomek in strukturiranje. Ideje so zapisane, karakterji so znani. Dokler ne najdem prvega stavka, ki mi je všeč, pa pišem več v glavi kot na papirju.

Ljubezen te je prinesla na Koroško?
Ženo Darjo sem spoznal na poletni šoli v Bovcu, kjer sem se učil slovenščino. Prvič sem bil seznanjen s koroškimi Slovenci in njihovo zgodovino, ki je podobna kot pri Makedoncih v Egejih. Zdaj sva poročena in s hčerko Olivijo živimo v Branči vasi. Na začetku je bila preselitev iz velemesta na vas velika sprememba. Med tem sem se navadil in mi je življenje na vasi zelo všeč in inspirativno za pisanje. Tudi družinsko življenje je tu odlično. V Skopju mi je manjkala narava.

Kakšen vtis so pri tebi zapustili koroški Slovenci?
Kultura in jezik so jim zelo važni in zelo so muzikalični. Makedonska narodna glasba je bolj tragična. Bil sem dobro sprejet in spoznal nove prijatelje, ki jim skušam približati makedonske šege in navade – kot na primer solata in rakija. Tukaj se pije žganje na koncu obroka, pri nas pa na začetku k solati.

Po mesecih protesta ima Makedonija od sredine leta 2017 novo vlado …
Sem političen človek in sem se zavzemal za spremembo. Ljudje so postali bolj glasni in si končno upajo javno povedati, če jim nekaj ne paše. Nekaj stvari se je izboljšalo, na žalost pa opažam, da se spet dogajajo stare napake. Ne le ljudje, tudi sistem v Makedoniji se mora spremeniti. Mladina je mnogokrat pesimistična in odseljevanje je velika tema. Kot pisatelj in prevajalec imam zaenkrat možnost, da vsak tretji ali četrti mesec grem za dva ali tri tedne v Makedonijo. Medtem iz daljine zasledujem književnost in glasbo. Področji, kjer se v Makedoniji veliko dogaja.

Ves april si bival in pisal v Novem mestu ter prvič bral tudi na Koroškem …
Z osnutkom tretjega romana sem se prijavil na razpis projekta Reading Balkans in en mesec bival v pisateljski rezidenci. Novo mesto je bila moja prva izbira, ker je blizu in ker me zanima slovenska kultura. Delal sem na romanu, spoznal kulturo in ljudi. Tam so tudi prevedli odlomek drugega romana Zbiralci pepela v slovenščino in angleščino. Tema branja v Musilovi hiši v Celovcu pa je bila literarna večjezičnost in sem bil povabljen kot avtor, ki ustvarja v drugem jeziku.