Na zadnjih deželnozborskih volitvah je bila Ana Blatnik (SPÖ) iz Bilčovsa izvoljena kot edina poslanka iz vrst slovenske narodne skupnosti, potem ko je bila prej 14 let zvezna svetnica, od tega pol leta predsednica zveznega sveta. Pogovarjali smo se z njo o njenih ciljih, hkrati pa napoveduje: »Ne bom čakala, da bo kdo prišel k meni. Moja naloga je, da grem sama k ljudem.«
Tudi vaš oče Hanzi Ogris (1928-2016) je bil od leta 1970 do 1975 deželni poslanec. Se vidite v tradiciji svojega očeta oz. je vaš oče zgled pri izvajanju vaše poslanske funkcije v deželnem zboru?
Ana Blatnik: Vsekakor se vidim v tradiciji. Tudi moj deda je bil deželnozborski poslanec (Janko Ogris je bil v 1. avstrijski republiki deželni poslanec Koroške slovenske stranke, op.). Pri nas doma se je vedno veliko diskutiralo o politiki. To je bila tudi zame motivacija, da se odločim za politično udejstvovanje. Ko je bil moj oče deželnozborski poslanec, sem bila revolucionarna, nisem poznala diplomacije in kompromisa. Takrat mi je oče rekel: »Boš že videla, dečva.« Danes, ko sem sama v politiki, razumem, da brez kompromisov ne gre ne v stranki ne v koaliciji. Kdor politično deluje, je odgovoren za rezultate in pozitivne premike.
Bili ste 14 let zvezna svetnica, od tega pol leta predsednica zveznega sveta. Sedaj ste deželnozborska poslanka. Kako bi opisala razliko med delovanjem v zveznem svetu in deželnem zboru?
Na Dunaju je bilo delo širše zasnovano, v deželnem zboru pa se delo omejuje predvsem na deželne zadeve. Zame je to nov izziv, kar ne pomeni, da bi bilo zato delovanje manj zanimivo in pomembno. Ob vsem tem imam tudi veliko prednost, da lahko tesno sodelujem z deželnim glavarjem Petrom Kaiserjem.
Ste edina članica deželnega parlamenta, ki prihaja iz vrst slovenske narodne skupnosti. Se čutite tudi kot zastopnica koroških Slovenk in Slovencev?
Zame kot koroško Slovenko je jasno, da je eno mojih težišč tudi delovanje v prid slovenski narodni skupnosti, saj je ta del moje identitete. Seveda pa imam tudi druge identitete oz. interesna težišča, npr. na kulturnem, šolskem, gospodarskem in finančnopolitičnem ter ženskopolitičnem področju. Zato sem zelo vesela, da nisem samo v tipično ženskem ali manjšinskem odboru, temveč tudi v odborih, ki zadevajo celotno koroško družbo. Finančna in gospodarska politika ne poznan ne spolnih ne narodnostnih meja. V tem se morda razlikuje tudi moje delo v zveznem svetu na Dunaju od dela, ki ga zdaj opravljam kot deželnozborska poslanka na Koroškem. Na Dunaju sem veljala za tipično zastopnico slovenske narodne skupnosti na Koroškem, v Celovcu pa je moja funkcija širše zasnovana.
INFO BOX
Ana Blatnik (SPÖ) izhaja iz znane Miklav-ževe družine v Bilčovsu in nadaljuje Miklavževo tradicijo glede zastopstva v koroškem de-želnem zboru. Že njen ded Janko Ogris je bil v 1. republiki deželni poslanec, izvoljen na slovenski listi, njen oče Hanzi Ogris pa je med letoma 1970 in 1975 zastopal v deželnem zboru SPÖ. Hči Ana Blatnik je bila 14 let zvezna svetnica SPÖ, od tega pol leta predsednica avstrijskega zveznega sveta, na zadnjih deželnih volitvah 3. marca 2018 pa je postala deželnozborska poslanka. Kot poslanka sodeluje v odboru za pravna, ustavna in manjšinska vprašanja ter v odboru za peticije, prav tako predseduje odboru za ženska, družinska in generacijska vprašanja, poleg tega pa je podpredsednica finančnega odbora. Od leta 2009 predseduje ženski organizaciji koroške SPÖ, osem let predseduje DESKAN (Delovna skupnost »Narodnosti v SPÖ«), že več let pa je tudi podpredsednica ZSO.
Boste kot predstavnica deželnega parlamenta imeli redne informacijske sestanke ali redne govorne ure z ljudmi na podeželju?
To je zelo dobra ideja. Pri tem ne mislim na govorne ure, temveč na obiske pri ljudeh samih. Ne bom čakala, da bo kdo prišel k meni. Moja naloga je, da grem sama k ljudem. Kot predsednica ženske organizacije koroške SPÖ to že delam. Ravno ta teden imam pogovor v Velikovcu. Taki pogovori se mi zdijo še posebej važni. Sogovorniki so bolj sproščeni, pogovori se odvijajo bolj odkrito. Marsikdo se šele pri takem pogovoru odpre in si upa povedati, kaj si pričakuje od političnih predstavnic in predstavnikov.
In kako hočete gojiti stik s slovenskimi političnimi organizacijami?
Stike s pripadniki slovenske narodne skupnosti hočem zasnovati širše in jih ne omejevati samo na slovenske politične organizacije. Posvetiti se hočem predvsem bazi, npr. občinskim odbornikom, slovenskim društvom in dvojezičnim vrtcem.
V vladnem programu deželne koalicije piše, da odlikuje Koroško jezikovna in kulturna raznolikost in da želi deželna vlada voditi s slovensko narodno skupnostjo enakopraven dialog. Kako naj bi se to odvijalo konkretno?
Zame je pomembno, da ne dociraš od zgoraj, temveč rešuješ zadeve v enakopravnem dialogu. Hkrati to pomeni, da se kot koroška Slovenka znajdem včasih, ko gre za sodelovanje predvsem s kolegicami in kolegi drugih strank, v zelo težkem položaju. Vsak ima svoje pridržke in predstave, rezultat ne more biti takšen, kot bi si ga želela.
Kakšni so vaši konkretni narodnopolitični cilji?
Doseči več enot za slovensko Glasbeno šolo. Na področju šolstva si bom prizadevala, da bo postalo samoumevno, da vodijo dvojezične šole ravnatelji z dvojezično kvalifikacijo. Tu ne gre za kak privileg, temveč izključno za kvalifikacijo. Prav tako naj bi postalo samoumevno na Koroškem, da je večjezičnost bogastvo. Še posebej si za to prizadevam skupaj s frakcijskim kolegom Stefanom Sandrieserjem (mož Sabine Sandrieser, voditeljice manjšinskošolskega oddelka, op.) v smislu gesla: več jezikov znaš, več veljaš! Prav tako naj postane samoumevno, da dobijo ženske iste plače za isto delo, ki ga opravljajo moški, in ne za tretjino manj. Tudi vzgoja otrok mora biti partnerska. Občudujem Petra Kaiserja, ko je sprožil akcijo pod geslom »Vzgoja otrok je tudi zadeva moških«. Ustrezen zakon sicer že imamo, v glavah pa se bo moralo še mnogo spremeniti, ne glede na to, da se je že veliko spremenilo. Spominjam se še, ko je oče moje hčerke pred 32 leti vozil hčerko z vozičkom skozi Bil-čovs. Danes vidiš v Bilčovsu mnogo očetov, ki s ponosom potiskajo voziček skozi vas. Na tej poti je treba nadaljevati.
Kot zvezna svetnica ste pisarno opremili z dvojezičnim napisom in tudi druga vaša sporočila so bila dvojezična. Velja to tudi za vaše delo kot deželna poslanka?
Tako je. Pri meni sta ime in funkcija dvojezično označena. Enako velja za razne publikacije. In ko smo na Dunaju imeli akcijo, s katero smo vabili na Dunaju živeče Korošce, da bi se spet vrnili na Koroško, je Katja Gasser povezovala prireditev v obeh jezikih. Ko je bil moj oče v deželni politiki, bi to nikakor ne bilo možno. Pod Petrom Kaiserjem se je na tem področju veliko spremenilo in je marsikaj postalo samoumevno.
Ste tudi predsednica DESKAN (Delovna skupnost »Narodnosti v SPÖ«). O kaki aktivnosti organizacije DESKAN ni kaj zaznati v javnosti. Se bo to spremenilo, še posebej glede na to, da ste postala deželna poslanka?
Imate prav. Bila je to moja velika napaka. Poznali so me vedno samo kot zvezno svetnico, nikoli pa nisem nastopila kot predsednica DESKAN. Vedno pa sem se trudila, da sva s Petrom Kaiserjem skupaj v naši stranki veliko spremenila.
Za konec še to: znano je, da je v Pliberku končno uspelo skleniti dvojezične krajevne napise, ki v zakonu o dvojezičnih napisih zaradi majhnosti krajev niso bili upoštevani. Za kraj Sele pri Žitari vasi jih je občinski svet žitrajske občine z županom Jakobom Straußom, vašim frakcijskim kolegom, na čelu večinsko odklonil. Vidite možnost, da bo le uspelo rešiti to zadevo v smislu dvojezičnosti?
To možnost vidim. Drži, da je bila žitrajska SPÖ proti dvojezičnemu napisu. Toda vprašati se moramo, zakaj? Ker pač ni potrebnega medsebojnega zaupanja in spoštovanja. Če bosta zavladala pozitivno vzdušje in dialog, sem prepričana, da se bo rešilo tudi to vprašanje.
